Tomaž Humar

častni občan občine Kamnik 


Tomaž Humar – alpinist, ki "v delih svojih sam bo živel večno"

Tomaž Humar se je rodil na pustni torek, 18. februarja 1969, v Ljubljani verni kamniški delavski družini. Prvorojeni sin matere Rozalije Globokar in očeta Maksa je bil tih, ubogljiv in lepo vzgojen otrok. Tomaž, ki se je že v zgodnjem otroštvu počutil drugačnega, se je v šoli pridno učil in bil vzoren učenec. Vestno in brez kakršnegakoli pritoževanja je že v rosnih letih pri različnem, težkem gradbenem delu (vlačil je les, nosil vreče cementa in celo sodeloval pri gradnji hiše) pomagal tudi svojemu očetu. Nad njim in še dvema mlajšima bratoma pa je bdela roka varčne in skrbne mame.

Kako je Gozdni Joža zašel v hribe
Prvi klic gora naj bi Tomaž Humar zaslišal že v rani mladosti, a nanj takrat še ni bil pripravljen. Prvič se je v plezanju poskusil pri osemnajstih letih v domači kleti, kjer je preskakoval tramove ter telovadil na očetovih orodjih. S svojim modrim kolesom se je takrat začel podajati do vznožij okoliških hribov, največkrat v Kamniško Bistrico, in opremljen zgolj z varnostnim pasom zapuščenega fiata, plezal. Leta 1987 se je pridružil Alpinističnemu odseku Kamnik, kjer je našel svoj drugi dom. Tomažu je članstvo v planinskem društvu izredno koristilo, saj je bil tu deležen pouka in opreme, ki jo je lahko uporabljal pod inštruktorjevim nadzorom. Napredoval je postopoma, držal se je strogega programa društva, začel kot pohodnik, po šestmesečnem tečaju predavanj in praktičnih vaj postal mladi pomočnik, ki je napredoval v starejšega pomočnika in šele potem (leta 1990) v alpinista (od lokalnega prek, kasneje, nacionalnega do mednarodnega). V svet alpinizma je Tomaža popeljal Bojan Pollak, eden najzahtevnejših in najstrožjih inštruktorjev v Jugoslaviji, ki se mu Tomaž sprva ni zdel nič posebnega in ga je označil le za enega izmed navdušenih mladih plezalcev, ki bi radi osvajali vrhove Kamniških Alp. Tomaž je svojega učitelja, ki ga je naučil umetnosti preživetja v gorah in mnogih drugih koristnih stvari, izredno cenil. Tomaž se je redno udeleževal tudi "svetih četrtkov", tj. društvenih sestankov, kjer so se pogovarjali le o plezanju.

Udarec Kosova in makedonske pustinje
Ko je bil Tomaž vpoklican v vojsko mu je bilo komaj 19 let. Kmalu po vpoklicu, pomladi 1989, je bil njegov vod razporejen na Kosovo. Vezist Tomaž je v bolnišnici skupaj s srbskimi vojaki stražil Albance, ki bi se radi osvobodili izpod srbskega jarma in ustanovili lastno republiko. Kot žival je živel v obupnih razmerah, bledlo se mu je od hudega in zbrati je moral moč, da je moro neznosnih bivanjskih in higienskih razmer, nasilja, videnih grozodejstev posilstva, sterilizacij, umorov, pokvarjenosti v lastni četi in pranja možganov o pomembni vlogi reševanja Jugoslavije pred propadom, preživel. Po odsluženi vojaški dolžnosti na Kosovu so njegov bataljon poslali v žgočo makedonsko pustinjo Krivolak. Ko so se drugi vojaki vkrcavali na vlak za Makedonijo, je Tomaž izkoristil priložnost in pobegnil. Našli so ga in ga poslali v makedonsko kazensko taborišče. Po odsluženi tlaki bataljona in Humarja v Makedoniji, so jih poslali nazaj na Kosovo, a Tomaža so po ukazu nekje pri Podujevu odvrgli. S pomočjo dobrosrčne skupine domačinov in nato še prodajalke vozovnic na železniški postaji na Kosovem polju, ki mu je poklonila dve vozovnici in denar za hrano, se je komaj še prepoznavni Tomaž odpeljal proti Zagrebu, od tam pa domov.

Nazaj v življenje, v hribe, a ... "Pazi, da ti stvari ne bodo postale prelahke!"





Od doma je Humar odšel kot vljuden mladenič lepega vedenja in katoliške vzgoje, kosovska in makedonska izkušnja pa je omajala njegovo vero v dobroto človeštva. Po enem letu (l.1990) se je vrnil domov kot napadalen, grob, sumničav, nevljuden in lačen človek. Postal je manj občutljiv za trpljenje, tveganje in celo smrt.
Nadaljeval je s šolanjem, se zaposlil, denar pa si služil še s pleskanjem daljnovodov in cerkvenih zvonikov, čiščenjem zamašenih cevi, žlebov in kanalov klimatskih naprav ter podobnimi umazanimi deli. Kasneje, da se je lahko prepustil smislu življenja – plezanju in alpinizmu -, je opustil redno zaposlitev. V prostem času je hodil v hribe ter kot obseden plezal. Postajal je vse bolj drzen, preziral je pravila, kadar je čutil dih smrti, se je počutil najbolj živega, navdajali so ga občutki brezmejne sreče in neuničljivosti, starejši člani kamniškega planinskega društva njegovega solo plezanja "norih" smeri niso odobravali, mlajši so mu zavidali.
Leta 1990 je opravil alpinistični izpit in sprejem med kamniške alpiniste. Leta 1993 je opravil izpit za alpinističnega inštruktorja in enkrat vodil plezalno, enkrat alpinistično šolo, pri drugih pa je sodeloval. V letih 1996, 1997 je bil načelnik AO Kamnik in spet vzpostavil odlične odnose z matičnim PD. Leta 1991 se je pridružil postaji GRS Kamnik in 1993 postal gorski reševalec. Večkrat je sodeloval v reševalnih akcijah v kamniških hribih, pa tudi v Himalaji.
V letu 1990 je spoznal Sergejo Jeršin. 7. decembra 1991 sta se poročila. 13. februarja 1992 se jima je rodila hčerka Urša in 26. aprila 1996 sin Tomaž.

"Preskočil" Julijce, "poletel" v Himalajo
Prve plezalske izkušnje si je Humar pridobil v domačih gorah, v vrhunskega alpinista pa se človek, ki je opravil preko 1500 vzponov, med njimi več kot 70 prvenstvenih, izoblikoval v krajih, kjer so gore svete in kjer sta tveganje in smrt človekova stalna spremljevalca – v Himalaji.
Humar se je s Himalajo prvič srečal jeseni 1994, ko se je s Stanetom Belakom Šraufom povzpel na 6986 metrov visok Ganesh V. Spomladi 1995 je že osvojil naslednjega himalajskega vršaca, 8091 metrov visoko Annapurno I, spomladi 1996 je z Vanjo Furlanom v alpskem stilu preplezal sveto goro šerp – Ama Dablam (6828m) in jeseni istega leta opravil še solo vzpon na Bobaye (6808 m ). Jeseni leta 1997 je po novi smeri Talking about Tsampa v alpskem stilu skupaj s Carlosom Carsolio in Janezem Jegličem osvojil Lobuče-Vzhodni vrh (6119 m). Jeseni 1997 sta sledila vzpon po jugovzodni steni skupaj s Carlosom Carsolio, Janezem Jegličem in Marjanom Kovačem na Pumori (7165 m) ter eden najtežjih vzponov, ki je Humarja zaradi izgube soplezalca in dobrega prijatelja Janeza Jegliča Johana zaznamoval za vse življenje, Nuptse (7742 m). Oktobra 1998 je opravil solo vzpon po kopni skali 1300 m visokega granitnega zidu El Capitan v Ameriki. Leta 1999 je po devetdnevni kalvariji vzpona in po dveh dneh sestopanja "nor, a nikakor ne neumen" tik pod vrhom 8167 m visokega Daulagirija sestopil, a s preplezanim osrednjim delom južne stene opravil plezalni vrhunec tisočletja.


Plaketa častnega občana občine Kamnik
foto: dr.Damjan Hančič
(kliknite sliko za povečavo)

Spominska plošča v Kamniški Bistrici
foto: Iztok Grilc
(kliknite sliko za povečavo)

Tomaž si je sredi medijskega vrveža, družabnosti in slave v letu 2001 na obrobju rojstnega Kamnika zadal zgraditi še družinsko hišo. Pri gradnji je vzvratno padel s trimetrske višine in si poškodoval obe nogi. Po desetih operacijah, mesecih bivanja v bolnišnicah in zdraviliščih, priklenjenosti na invalidski voziček in kasneje vezanosti na bergle, je z delno negibljivim gležnjem in nekaj centimetrov krajšo desno nogo na presenečenje mnogih ponovno začel plezati. Kmalu ga je znova poklicala Himalaja. Oktobra 2002 sledi vzpon na 8046 metrov visoko Šiša Pangmo (2002). Vrh je ob kljubovanju omejeno gibljive pete, boleče noge in strahu pred ponovitvijo pljučne embolije, posledicam in spomini na nesrečni padec ob gradnji hiši, dosegel skupaj s kazahstanskimi alpinisti. V letu 2003 je sledila 6960 visoka argentinska Aconcagua, ki jo je po novi, zahtevni smeri "Mobitelova lastovka – Johanova smer" ob padanju kamenja,
ledu in vode v hudem mrazu osvojil skupaj z Alešem Koželjem. Z "enim najboljših alpskih vzponov v zgodovini", za katerega je bil že tretjič nominiran za zlati cepin, je na simboličen način - z zelenimi rokavicami prijatelja Johana na vrhu gore - dokazal, da je še vedno sposoben plezati s soplezalcem. Nov Tomažev poskus je sledil v letu 2004, ko mu navpični ter previsni ledeni odlomi polni gob niso dovolili doseči vrha 7464 metrov visoke stene Jannuja. V letu 2005 se je Tomaž skupaj z Alešem Koželjem in Jankom Oprešnikom Zumbo odpravil na 6440-metrski Cholatse. V zgornji tretjini gore so slovenski alpinisti zapustili Ameriško smer in do vrha preplezali po strmem še nepreplezanem levem grebenu ter novo smer vzpona poimenovali Jarcagumba.

Julija 2005 ga je po maju 2003, ko je moral zaradi slabega vremena in zdravstvenih težav celotne odprave namero vzpona opustiti, znova poklicala 8125 visoka Nanga Parbat. Še nepreplezano osrednjo smer južne stene gore, ki z dobrimi štirimi kilometri višine velja za najvišjo steno na planetu, mu ni uspelo preplezati in iz Rupalske stene ga je po drami, ki jo je spremljal ves svet, spektakularno rešil helikopter pakistanske vojske. Oktobra 2006 je namero prvenstvenega solo vzpona po sredini mogočne južne stene redko obiskane 7129 metrov visoke "piramide" Baruntse zaradi ekstremnega mraza in vetra opustil, a vrh vendarle osvojil po jugovzhodni strani.


Avtobiografija (2001, 2010)

Knjiga o Tomažu (2008/9)
(kliknite slike za povečavo)

Leta 2007 je Tomaž sam kljub izredo slabemu vremenu v alpskem slogu ob odsotnosti medijev preplezal južno steno Anapurne in osvojil 8047 metrov visok vzhodni vrh. Humarjeva alpinistična pot se je končala novembra 2009, ko ga je v svoja nedrja sprejela 7227 m metrov visoka Langtang Lirung. Tu je ostal, za vedno.

Kamnik se je od svojega rojaka poslovil 21. novembra pri Domu v Kamniški Bistrici, pod planinami, kjer je Humar začel plezati. Številni so se od svetovno znanega alpinista poslovili z vpisom v občinsko in facebook žalno knjigo.

Priznanja, nagrade, knjige in filmi
Tomaž Humar je za vzpon na Ama Dablam v letu 1996 prejel najuglednejšo alpinistično nagrado, zlati cepin. V istem letu je bil imenovan za slovenskega alpinista leta in prejel zlato priznanje Občine Kamnik. Leta 1999 je prejel Bloudkovo nagrado in srebrni častni znak svobode Republike Slovenije. V letu 2000 je poleg Reinholda Messnerja in Edmonda Hillaryja v Italiji prejel encian za življenjsko delo in bil drugič proglašen za slovenskega alpinista leta. Še dvakrat, leta 2000 za vzpon v južno steno Daulagirija in leta 2004 za Aconcaguo je bil nominiran za zlati cepin, a ga ni prejel. Za prvič solo preplezane nevarne južne stene Anapurne leta 2007 je bil Humar vpisan v Guinnesovo knjigo rekordov 2010. Leta 2010 je Občina Kamnik Tomaža Humarja, ki je bil s svojimi odmevnimi vzponi in medijskimi nastopi najboljša promocija Kamnika, posmrtno imenovala za častnega občana. V spominskem parku v Kamniški Bistrici so mu planinski kolegi 21.11.2009 postavili spominsko obeležje.
Številni prispevki o Tomažu Humarju in njegovih plezalnih uspehih so bili objavljeni v priznanih tujih alpinističnih revijah.
Leta 2001 je Tomaž izdal avtobiografijo z naslovom Ni nemogočih poti, v kateri je opisal najpomembnejše vzpone svoje kariere. V letu 2010 je izšla dopolnjena izdaja Humarjeve avtobiografije, ki je prinesla tudi pregled pomembnejših Humarjevih vzponov od leta 2002 dalje. Bernadette McDonald je leta 2008 napisala Tomaževo biografijo z naslovom Tomaž Humar. Leto kasneje je knjiga izšla v slovenskem prevodu.
Humar je posnel tri filme. Za Reticient wall je leta 1999 prejel Srebrni encian v Italiji ter Grand prix v Katmanduju, za film Daulagiri Express pa nagrado Zlata kamera v Gradcu ter Grand prix v Popradu na Slovaškem. Tretji film z naslovom Chamonix je posnel leta 2003.

Viri:
Bernadette McDonald, Tomaž Humar, Mladinska knjiga Založba, Ljubljana, 2009
Tomaž Humar, Ni nemogočih poti, Založba Sanje&Humar – Third Eye, Ljubljana, 2010
Marinka Mošnik, "Pa sam plezat sem hotu...", Kamniški občan, l. 48, št. 20, 19.11.2009
Bojč, "Sled, ki si jo pustil bo ostala za vedno", Kamniški občan, l. 48, št. 20, 19.11.2009
http://www.humar.com/

ljubiteljska spletna stran - ureja Branko Novak © 2008 - - kopiranje prispevkov je dovoljeno z navedbo vira