Franc Leskošek - Luka

častni občan občine Kamnik


Franc Leskošek Luka ali Peter Strugar
narodni heroj, slovenski častnik, revolucionar, družbenopolitičen delavec


Franc Leskošek Luka

Franc Leskošek Luka se je rodil 9.12.1897 v Celju, umrl je 5.6.1983 v Ljubljani. Pokopan je v grobnici narodnih herojev v Celju.

Boj za pravice delavcev
Družina se je kmalu preselila v bližnje Trnovlje, kjer je Franc obiskoval osnovno šolo. Šolanje si je želel nadaljevati na gimnaziji, a tega gmotne razmere v družini niso dopuščale. Zato se je vpisal v meščansko šolo, bil vajenec pri ključavničarskem mojstru v Žalcu, na koncu pa se je v Westnovi tovarni v Celju izučil za kovinostrugarja. Komaj se je dobro začelo njegovo proletarsko življenje, kot pomočnik je delal v več podjetij širom monarhije in se vključil tudi že v sindikalno gibanje, pa je izbruhnila 1. svetovna vojna in sedemnajstletnik je moral obleči cesarsko uniformo.  Po koncu 1. sv. vojne, ki jo je preživel pretežno na soški fronti, se je kot prostovoljec udeležil bojev za severno mejo. Po plebiscitu se je vrnil v Westnovo tovarno, se še aktivneje vključil v socialdemokratsko in sindikalno gibanje ter že pri prvi večji mezdni stavki pri Westnu leta 1922 opozoril nase. Ne le ostale delavce, temveč tudi tovarnarje, ki naj bi ga označili za »dolgega boljševika«, pa čeprav je postal član Komunistične partije šele leta 1926. Politično oz. sindikalno izpostavljanje sta botrovala temu, da je moral kmalu zapustiti Westnovo tovarno, odkoder ga je pot vodila v tovarne po vsej Evropi (Jugoslavija in Poljska) in v nove stavke, pri katerih je imel čedalje pomembnejšo vlogo, obenem s tem pa tudi čedalje več težav z delodajalci in policijo. Zaradi socialnodemokratskega prepričanja, sodelovanja v sindikalnem gibanju (URSSJ) in v stavkah je bil velikokrat odpuščen z dela. Leta 1933 se je vrnil v Slovenijo, se zaposlil v ljubljanskem Saturnusu, kjer je bil izvoljen za delavskega zaupnika, nato pa je bil istega leta izvoljen še za pokrajinskega sekretarja Zveze kovinarskih delavcev za Slovenijo in leta 1934 še za predsednika strokovne komisije za Slovenijo.


Luka Leskošek v partizanih
(kliknite slike za povečavo)

V pogovoru z velenjskimi rudarji


S Titom ob turbini za hidroelektrarno


Na proslavi ob prazniku Kamnika, 1968
(kliknite slike za povečavo)

Odkritje spomenika Rudolfa Maistra
v Kamniku, 25. oktobra 1970
(za zgornjo sliko ni povečave)

Častni občan Kamnika 1981


Osmrtnica v Kamniškem občanu, 1983
(kliknite slike za povečavo)

V tem obdobju je tako tudi formalno stopil na čelo levičarskega sindikalnega gibanja v Sloveniji in organiziral, usmerjal in vodil večino delavskih zborovanj in stavk, vse od zasavskih črnih revirjev, preko industrijsko razvitega Celjskega do železarskih Jesenic. Po drugi strani je kot ilegalni komunistični funkcionar deloval predvsem v zakulisju in iz ozadja poskušal radikalizirati delavsko in sindikalno gibanje ter ga v čim večji meri poenotiti in podrediti partiji, kar zmernejšim delavskim krilom seveda ni bilo po godu. Ta dvojna narava njegovega dela ga je kar dobro ščitila pred represivni ukrepi tedanje oblasti, saj jim ga kljub pogostim aretacijam nikoli ni uspelo poslati na »robijo«, ki so jo bili sicer deležni tako rekoč vsi ostali komunistični voditelji. Leta 1935 si je priboril tudi besedo na znanem in množičnem (sicer socialističnem) zletu Svobod v Celju. Prek svojih somišljenikov pri Westnu je avgusta 1936 sprožil odmevno stavko, ki pa po mnenju precejšnjega števila delavcev ni bila upravičena in je doživela polom. Posledično je sledil Leskoškov umik iz Celja, ki mu je zaradi komunistične dejavnosti znotraj »reformističnih« sindikatov v letih 1936 in 1937 sledila odstranitev z vseh funkcij in celo izključitev, kar je pravzaprav pomenilo tudi javno razkritje, da je komunist. Zaradi članstva v Komunistični partiji Jugoslavije - KPJ (od 1926) je bil konec 1936 zamenjan kot sekretar Zveze, nato pa tudi kot predsednik strokovne komisije in »zaradi razdiralnega dela« izključen iz sindikalne organizacije.

Strmo napredovanje znotraj partijske hierarhije
Leta 1926 je postal član Komunistične partije. Nasprotno z odstranitvijo iz vseh funkcij socialdemokratskega delavskega gibanja je znotraj partijske hierarhije njegova kariera poklicnega revolucionarna strmo napredovala. Od leta 1932 je skupaj z Edvardom Kardeljem in Borisom Kidričem postal eden vodilnih slovenskih komunistov. Na 4. konferenci Komunistične partije Jugoslavije (KPJ) konec 1934 v Ljubljani je bil izvoljen v Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije (CKPJ), leta 1935 je skupaj s Kardeljem odpotoval v Sovjetsko zvezo, kjer je delal za Kominterno, 1936 je bil na posvetovanju KPJ v Moskvi kot edini Slovenec izvoljen v ilegalni politbiro CK KPJ. Aprila 1937 je bil na ustanovnem kongresu Komunistične partije Slovenije (KPS) na Čebinah izvoljen za sekretarja CK KPS (to je ostal do konca 1945, ko ga je po sklepu CK KPJ zamenjal Kidrič). Na tej funkciji se je udeležil vseh treh predvojnih konferenc slovenskih komunistov Šmiglovi zidanici (1938), Joštovem mlinu (1939) in Vinjem vrhu (1940). Vmes je leta 1938 na zadnjih volitvah v Kraljevini Jugoslaviji kandidiral (kandidaturo je podpisal še v zaporu, pred volitvami pa so ga oblasti izpustile) na listi združene opozicije, ki so jo neformalno in v skladu s takratno ljudskofrontno politiko sestavljali tudi komunisti. Istega leta je postal še član novega vodstva KPJ ter bil na njeni V. državni konferenci v Dubravi pri Zagrebu leta 1940 ponovno izvoljen v politbiro CK KPJ. Pravočasen odhod v ilegalo ga je rešil pred Bilečo, kamor je bil leta 1940 internirana večina slovenskih komunistov, po aprilski vojni in okupaciji pa se je aprila 1941 znašel v vodstvu tako jugoslovanskega (član vojaškega komiteja CK KPJ) kot slovenskega komunističnega odpora, kjer je vodil vojaško komisijo CK KPS. Na ustanovitvenem sestanku OF je bil izvoljen v njen izvršilni odbor, z ustanovitvijo Vrhovnega poveljstva slovenskih partizanskih čet 22. junija 1941 pa je postal njegov prvi komandant. Najvišje mesto v slovenski partizanski vojski je zasedal do 1. oktobra 1942, ko ga je zamenjal Ivan Maček – Matija.

Politično udejstvovanje
Po oktobru 1942 se je posvetil predvsem političnemu delu (najdemo ga med podpisniki Dolomitske izjave) ter organiziranju partije, OF in ljudske oblasti po vsej Sloveniji. Med drugim je jeseni 1944 deloval na osvobojenem ozemlju v Zgornji Savinjski dolin. Oktobra 1943 je bil na zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju izvoljen v IO SNOO, na zasedanju AVNOJ v Jajcu pa v njegovo predsedstvo. V prvi slovenski vladi, imenovani 5. maja 1945 v Ajdovščini, je postal minister za industrijo in rudarstvo (1945-48), na volitvah v zvezno skupščino, jeseni 1945 pa je bil nosilec ljudske fronte za volilni okraj Celje. Leta 1946 je bil imenovan za sekretarja CK KPJ. Od 1947 do 1953 je bil član zvezne jugoslovanske vlade in podpredsednik jugoslovanske ljudske skupščine. Leta 1947 je postal minister za težko industrijo v zvezni vladi (FLRJ), njegovo ime pa je povezano prav s povojno obnovo in širitvijo slovenske industrije v času t.i. prve petletke (Litostroj, Metalna…), kot tudi pospešeno industrializacijo po vsej Jugoslaviji.  
V naslednjih letih je opravljal še vrsto funkcij tako v republiki kot federaciji. V letih 1951-53 je bil predsednik sveta za industrijo LRS, v letih 1953-58 je bil član ZIS, nato do 1963 podpredsednik zvezne skupščine. Bil je poslanec slovenske skupščine (1945-63) in opravljal številne vodilne funkcije v družbenopolitičnih organizacijah (SZDL, ZZB). Kot permanentni član ZK ZKJ je bil tako del najvišjega vrha nedotakljive partijske nomenklature in absolutne politične oblasti, k čemur velja dodati še dolgoletno pristno prijateljstvo z Josipom Brozom – Titom.
Leskošek si je na področju notranje politike, dokler komunisti niso prevzeli oblasti,  prizadeval za komunistično revolucijo v Sloveniji oz. Jugoslaviji, za rušenje izvoljene jugoslovanske vlade in ukinitev vse slovenskih političnih strank. Na področju zunanje politike je podpiral politiko Stalina in Sovjetske zveze ter nasprotoval fašizmu, nacizmu in zahodnim demokracijam kot imperialističnim in kapitalističnim silam.

Delovanje na Kamniškem
Njegova življenjska in revolucionarna pot je bila povezana tuđi z našo občino, saj je bil nekaj časa kovinar v Titanu in bil v njem leta 1938 zastopnik delavskih pravic. Julija 1939 je imel v Volčjem potoku sestanek, na katerem je sprejel v KP Slovenije pet delavcev, ki so še pred koncem tega leta osnovali partijski celici v tovarnah Titan in Remec. Avgusta 1938 je bila na Mali planini V. državna konferenca SKOJ v koči, ki jo je najel Franc Leskošek.
Tuđi v povojnih letih je pogosto prihajal v Kamnik.
Tudi njegova pomembna zasluga je, da je Kamnik 25. oktobra 1970 dobil spomenik Rudolfa Maistra

Ni bil teoretik
V zgodovino jugoslovanskega naroda in delavskega gibanja se Leskošek ni zapisal kot teoretik ali politik kabinetnega tipa, pač pa kot človek akcije v doslednem boju za izgradnjo nove socialistične družbe. Ni sodil med svet slovenske marksistične inteligence Kardeljevega ali Kidričevega kova in tudi s »salonskimi« levičarji in revolucionarji ni imel veliko skupnega. Leskošek je bolj kot kdo drug utelešal tip slovenskega komunista proletarske provenience. Tip proletarca, sindikalista in borca, ki se svojega revolucionarnega poslanstva ne loteva v predavalnicah ali salonih, temveč v tovarnah, gostilnah in na množičnih zborovanjih, obkrožen in govoreč tistim, ki naj bi revolucijo izvedli in si z njo priborili oblast.

Odlikovanja in priznanja
Socialistični režim mu je dodelil najvišja odlikovanja, vključno z redom narodnega heroja in z redom junaka socialističnega dela. Poleg tega je nosilec odlikovanja reda ljudske osvoboditve, reda partizanske zvezde 1. stopnje, reda zaslug za ljudstvo 1. stopnje, reda bratstva in enotnosti 1. stopnje, reda hrabrosti in partizanske  spomenice. Rezultat jugoslovanske zunanje politike so bila tudi številna visoka odlikovanja Poljske, Egipta, Etiopije in drugih držav, predvsem socialističnega in neuvrščenega sveta. Poleg iz funkcij izhajajoče formalne oblasti pa je Luka vse do svoje smrti ohranil tudi močan vsakdanji in povsem konkreten vpliv na slovenski vsakdan, kar še posebej velja za območje Celja in okolice (podobno tudi Velenja). Komunistična partija Slovenije ga je leta 1952 razglasila za častnega občana Celja in leta 1969 za častnega občana Maribora. Leta 1983 je postal častni občan Ljubljane. Je tudi častni občan Velenja in nekaterih drugih slovenskih občin.
Na slavnostni seji zborov občinske skupščine ter predstavnikov družbenopolitičnih organizacij in interesnih dejavnosti v Izobraževalnem centru Rudolfa Maistra v Kamniku je 25. julija 1981 Franc Leskošek Luka prejel listino častnega občana Kamnika.

Viri:
T. Kregar: Tovariš Luka; Znameniti Celjani, Celje, 2004
Enciklopedija Slovenije (6. zvezek), 1992
Kamniški občan 11/1983
http://sl.wikipedia.org/wiki/Franc_Leskošek_Luka

ljubiteljska spletna stran - ureja Branko Novak © 2008 - - kopiranje prispevkov je dovoljeno z navedbo vira