Viktor Mihelčič

častni občan občine Kamnik


Viktor Mihelčič - organist, pianist, glasbeni učitelj, mentor, zborovodja, dirigent, član godbe, član različnih instrumentalnih skupin, skladatelj (1913-2010)


Viktor Mihelčič se je rodil 3. februarja 1913 v Metliki, kjer so belokranjske rojenice položile malemu Viktorju glasbeni talent v zibel, ki mu je tekla v znani družini glasbenikov - Mihelčičev. V domačem okolju, osnovni šoli in metliški godbi je dobival tisto, kar je bilo potrebno za njegovo glasbeno rast. Njegov prvi stik z glasbo je bil, ko so Belokranjci na povabilo pesnika Otona Župančiča  nastopili s pesmijo in plesom v ljubljanski Operi. Kot 12-leten fant je vodil kolo in pel. Župančič mu je poklonil knjižico "Sto ugank" s posvetilom Belokranjec-Belokranjcu. Glasbi se je popolnoma posvetil s 14. leti, ko je začel igrati flavto pri metliški godbi. V svet petja in glasbene teorije je Viktorja uvajal Viktor Kragelj, njegov učitelj v osnovni šoli. Mnogokrat je prepustil razred svojemu nadarjenemu učencu, pod vodstvom katerega so sošolci navdušeno prepevali. Po osnovni šoli se je Viktor z dvema bratoma vključil v metliško godbo (vodil jo je sodni oficial Ivan Drobnik), v njej je igral pikolo in flavto. S priporočilom strica Alojzija Mihelčiča, priznanega skladatelja, celjskega župana in senatorja, je bil Viktor sprejet na triletno orglarsko šolo v Celju. To je v dveh letih uspešno dokončal in dobil odlično glasbeno izobrazbo pri priznanih glasbenih pedagogih. Na orglarske šole so prišli le nadpovprečno nadarjeni učenci, ki so tam pridobili dobro glasbeno in splošno izobrazbo. Po končani orglarski šoli nekaj časa ni mogel dobiti ustrezne službe, končno jo je dobil v Šempetru v Savinjski dolini, kjer je opravljal službo organista, zborovodje in občinskega tajnika.


Viktor z bratoma Jožetom in Silvom,
tudi glasbenikoma



Domovina naša je svobodna

Dirigent na koncertu ob svoji 85-letnici

Takole ga je portretiral Bogdan Potnik
(kliknite slike za povečavo)
(slike zgoraj so iz arhiva Viktorja Mihelčiča)

Glasba je Viktorja spremljala tudi pri služenju vojaškega roka v letu 1935; tam je po petih mesecih postal arhivar vojaške godbe, igral je flavto in dobil mesec dni nagradnega dopusta za pesem Oj divna Dalmacijo, ki jo je zapel na slovesnosti polka. Po vrnitvi od vojakov je šel v Ljubljano za organista k frančiškanom na Vič, kjer je vodil močan mešani pevski zbor, dober moški oktet in spoznal ljubljansko glasbeno življenje. Za to obdobje so pomembni zasebni študij harmonije, kontrapunkta in oblikovanja pri skladatelju in glasbenem pedagogu Srečku Koporcu, izpopolnjevanje orglarske igre in dirigiranja, srečanja in sodelovanja z Radom Simonitijem. V tem obdobju je Viktor že komponiral nabožne in posvetne pesmi; v Cerkvenem glasbeniku je Mihelčičevo latinsko mašo v As-duru ugodno ocenil Stanko Premrl.

Prihod v Kamnik

V Kamnik je prišel Viktor leta 1938, ko je bil izbran za profesionalnega organista in zborovodja v župni cerkvi na Šutni. Za to mesto se je potegovalo 30 kandidatov, vendar so sposobnost in perspektivnost mladega Belokranjca ter priporočilo Stanka Premrla vplivala na odločitev, da so izbrali prav Viktorja. Mladi organist in pevovodja je resno zgrabil za delo, uspehi so se kmalu pokazali in Kamničani so ga "sprejeli". Viktor se je kmalu uveljavil kot ustvarjalec in tudi komponist glasbenih vložkov (otroške igrice, Miklova Zala, Pri belem konjičku, Rokovnjači.). V času med obema vojnama so bile zelo priljubljene različne "igre s petjem". V Kamniku in okoliških krajih so pripravili precej spevoiger, ki so vključevale veliko število igralcev in pevcev ( zelo popularni sta bili Mežnarjeva Lizika in Miklova Zala). 

Njegove glasbene zagnanosti ni ustavila niti vojna
Lepo zastavljeno delo je prekinila druga svetovna vojna. V predahih med borbami in pohodi je nadaljeval svoje glasbeno delo in poslanstvo z organiziranjem pevcev, pevskimi vajami in sodeloval na mitingih. Našel je čas tudi za komponiranje; takrat so nastale nekatere priljubljene partizanske pesmi. Ko so v maju 1944 ustanovili v Črnomlju godbo glavnega štaba NOV in POS pod vodstvom Draga Lorbka, je Bojan Adamič, ki je tudi občasno vodil to godbo, vključil vanjo Viktorja. Ob igranju flavte in drugih obveznosti je Viktor uglasbil precej pesmi, med katerimi je najbolj znana Domovina naša je svobodna na besedilo Franceta Kosmača. Na posebnem natečaju spomladi leta 1945 je bila ta pesem izbrana za najboljšo, čeprav sta isto besedilo uglasbila tudi Pavel Šivic in Bojan Adamič. O vrednosti te pesmi govori tudi odločba takratne jugoslovanske skladateljske organizacije, ki je dodelila za vsako izvedbo dvojno število točk; posebno priznanje je prišlo nekaj desetletij kasneje, ko je ista pesem prišla v najožji izbor za slovensko himno.

Po vojni nazaj v Kamnik

Po demobilizaciji je Viktorja vleklo nazaj v Kamnik, kjer je novembra 1945 začel delati na novoustanovljeni nižji gimnaziji kot glasbeni učitelj in pevovodja pevskih zborov. Edina kamniška dvorana je bila v prirejeni gimnazijski telovadnici (danes O.Š. Toma Brejca), kjer je bil na severnem koncu precej velik oder - tu je bil "dom" Viktorja in njegovih šolskih zborov. Več tisoč učencev je prepevalo in spoznavalo glasbo pod pedagoško in pevovodsko roko sposobnega učitelja. Tri desetletja sta pionirski in mladinski zbor "obvladovala" šolo, Kamnik in Slovenijo. Mladi pevci so navduševali kamniško publiko na koncertih in akademijah, z nastopi na Radio Ljubljana in različnih gostovanjih. Zlasti v prvem desetletju je Viktor s svojimi mladimi pevci opravljal tisto vlogo, ki jo je kasneje prevzel radijski mladinski pevski zbor. Posebno težo je imel nastop "Mihelčičevega" zbora na odru ljubljanske opere; sodelovanje na slavnostni akademiji v družbi mojstrov slovenske besede je bilo priznanje in potrditev kvalitete zbora. Generacijam Mihelčičevih pevcev so se najbolj vtisnili v spomin koncerti v Metliki, ki so bili del vsakoletnega nagradnega izleta "tja, kjer je naš pevovodja doma!" V tehtno izbranih programih je Viktor vedno predvidel nekaj točk za mlade soliste, ki jih je znal poiskati in pripraviti z zborom ali ob spremljavi klavirja. Pod njegovim vodstvom so prepevali Vera Štirn, Ada Stele, Lojze Radej, Meta Ziherl, Ema Prodnik in drugi.

Delo z zbori

Delo Viktorja s pevskimi zbori odraslih se je začelo že takrat, ko je kot 16-leten mladenič vodil čitalniški moški zbor v Metliki, nadaljeval v Šempetru v Savinjski dolini in tudi v Ljubljani, na Viču in v Kamniku.

Vodil je moški pevski zbor Delavskega kulturno-prosvetnega društva (DKDP) Solidarnost, Obrtniški pevski zbor, Mešani pevski zbor Planika, Ženski pevski zbor DKDP Solidarnost, Moški pevski zbor Zgornji Tuhinj, Moški pevski zbor Svobodna Črna, Mešani pevski zbor Titan in druge. Med delom z vsemi temi zbori je vodil tudi pihalno godbo in različne instrumentalne skupine ter sodeloval pri ustanovitvi kamniške glasbene šole (1952), kjer je nekaj časa poučeval flavto, klarinet in klavir. En sam Viktor je z vsemi naštetimi skupinami "absolviral" preko štirideset koncertnih sezon, pri čemer lahko število vaj in nastopov ocenimo nad dva tisoč. Pevovodski staž Viktorja Mihelčiča je dolg pol stoletja.

Najdlje je vodil Moški pevski zbor DKDP Solidarnost (december 1945-1959 in 1973-1977). Uspešno, čeprav kratko pot (ukinitev zbora) je napravil z Mešanim pevskim zborom Planika (1951-1953). Minilo je dvajset let in nekatere pevke razpuščene Planike so uspele ustanoviti Ženski pevski zbor v okviru DKPD Solidarnost, ki ga je od začetka v letu 1975 vodil Viktor in ga kmalu pripeljal v vrsto najboljših ženskih pevskih zborov v Sloveniji. Odlični posnetki na Radiu naj bi bili "krivi", da so Avseniki povabili pevko Jožico Kališnik v svoj ansambel. Številne nagrade dokazujejo uspešnost vseh Viktorjevih zborov.

Viktor Mihelčič - skladatelj

Viktor je objavil več skladb za cerkev: Marijine pesmi (1938), šest Marijinih pesmi za mešani zbor, Slava sv. Hostiji, pet obhajilnih pesmi za mešani zbor (1939), Missa Immaculata za orgle in mešani zbor (1939), štiri postne za mešani zbor in orgle (1940) in še druge skladbe. V svojih skladbah ima smisel za lepo obliko, trden izraz in dobro modulacijo.

Največ pa je napisal svetnih skladb. Za otroške in mladinske pevske zbore je napisal več kot 70 skladb; bile so zbirke v samozaložbi kot Ringaraja (1968), deset pesmi s klavirsko spremljavo z naslovom Polžev rod, sedem a cappella mladinskih pesmi Tako ni cvetela še naša dežela (1958) in še mnogo pesmi, ki so izšle v mladinski glasbeni reviji Grlica in drugod. Precej pesmi je Viktor uglasbil po naročilu Radia Ljubljana in jih ohranja arhiv radijske hiše.
Bogata je tudi bera Mihelčičevih skladb za odrasle moške, ženske in mešane pevske zbore; prek 50 jih je in pesmim mnogih slovenskih pesnikov je skladatelj dal "glasbeno obliko".

Žalna seja občiskega sveta
kamniške občine (13.02.2010).
Od pokojnika sta se poslovila
župan Tone Smolnikar in
častni občan dr, Niko Sadnikar (spodaj)


(kliknite slike za povečavo)
(žalno sejo je fotografiral dr. Damjan Hančič)

Obširnejši prispevek
In memoriam Viktorju Mihelčiču je tudi
na spletišču Kamavt (kliknite za ogled)

Pomembno mesto v skladateljskem opusu Viktorja Mihelčiča imajo uglasbitve in priredbe partizanskih pesmi, ki so in bodo z glasbeno govorico pričevale o težkih in prelomnih časih. Nekaj pesmi s klavirsko spremljavo je Viktor posvetil mlajšim in starejšim solistom.
Med uspele uglasbitve Prešernovih pesmi sodi Mihelčičev samospev O vrba; skladba je bila prirejena za izvedbo s simfoničnim in godalnim orkestrom, zelo intimno zveni Prešernova in Mihelčičeva hvalnica gorenjski vasici v priredbi s spremljavo citer.
Pesem Mateja Bora Domov bom šel je Viktor uglasbil za XI. Tabor slovenskih pevskih zborov v Šentvidu pri Stični, tam so jo prvič izvedli basist Ladko Korošec, večtisočglavi zbor in pihali orkester; pesem zazveni zelo lepo tudi v komorni zasedbi ob spremljavi klavirja.

Viktor in njegova družina

Viktor Mihelčič je z ženo Zdenko zgradil topel dom v Paglavčevi ulici. Rodila sta se jima sin Matjaž in hči Alenka, danes pa ima tudi štiri vnuke. Ta dom živi, diha in poje naprej.

Kot upokojenec je Viktor živel v Domu starejših občanov v Kamniku, kjer je z igranjem na klavir sodeloval na raznih prireditvah in pri mašah.

Umrl je 7. februarja 2010, nekaj dni po svojem 97. rojstnem dnevu.

Priznanja Viktorja Mihelčiča

Viktor Mihelčič je za svoje delo dobil tudi mnoga priznanja in odlikovanja, ki krasijo vitrine njegovega doma: medalja za hrabrost, red zaslug za narod 3. stopnje (1951), dve nagradi Toma Brejca (1966,1984), srebrna plaketa občine Kamnik (1973), najvišje priznanje Zveze kulturnih organizacij Slovenije; Gallusova plaketa (1991), 27. marca 1997 so občinski svetniki podelili Viktorju Mihelčiču naziv častni občan občine Kamnik. Ob imenovanju Viktorja Mihelčiča je bilo zapisano, da v pesmi Otona Župančiča zveni Bela Krajina, ki je Kamniku podarila moža - glasbenika: "izmeril je daljo in nebeško stran" in se ustalil pred vencem Kamniških planin. Ni se spraševal z besedami pesnika rojaka:

Če sem kremen, se raziskrim,
če jeklo, bom pel,
če steklo - naj se zdrobim.

Viktor Mihelčič se ni zdrobil. Raziskril se je in zapel kot bron!
In bron zvoni, zveni in poje - nam in bodočim rodovom!   


(Besedilo povzeto po: Viktor Mihelčič-glasbenik, častni občan občine Kamnik; Janez Majcenovič; Kamniški zbornik 1998, str. 102-107)

ljubiteljska spletna stran - ureja Branko Novak © 2008 - - kopiranje prispevkov je dovoljeno z navedbo vira