Kamnik nekoč in danes (intervju z dr. Nikom Sadnikarjem 1996)

Nekoč je bil zdravnik rentgenolog in se med drugim ljubiteljsko posvetil turizmu in raziskovanju zgodovine Kamnika. Sadnikarji so znana kamniškega družina, saj je že njegov oče pustil pomemben pečat s svojo nenavadno in znamenito zbirko. Z veseljem smo poslušali zanimive zgode in nezgode kamniškega turizma in njegovega življenja.

dr. Niko Sadnikar- Dr. Sadnikar, vi ste - kot pravite sami - star Kamničan. Kako ste doživljali svojo mladost v kraju?
"Odkar se zavedam - rojen sem pred skoraj osemdesetimi leti v Kamniku - lahko rečem, da je Kamnik doživel veliko peripetij, tako dobrih kot tudi slabih. V moji zgodnji mladosti je bil Kamnik čisto podeželsko mesto in je imel svoje navade. Takrat je delovala čitalnica s številnimi odrskimi in gledališkimi nastopi, z nastopi telovadnega društva Sokol in kot mlad fant sem se vključil v to dejavnost. V tem času je bila v Kamniku samo osnovna šola in ko sem naredil štiri razrede, sem moral v gimnazijo v Ljubljano. V rojstni kraj sem se vračal samo ob večjih praznikih, ker sem stanoval v Ljubljani. Med počitnicami smo imeli študenti veliko dela, saj smo bili prvi, ki smo začeli uvajati šport v Kamniku in to v letih 1928 in 1929. Pobudnik za to je bil Karel Kumer - to je bila generacija veliko pred menoj - ki je tudi prvi študiral v Zagrebu na gozdarski fakulteti. Karel Kumer je v Zagrebu sodeloval pri atletskem klubu Maraton in nas je mnogo mlajše navdušil za športne dejavnosti. Vzporedno z njim je Lado Strgar začel uvajati predvsem zimske športe, potem pa je prišel advokat Žvokelj, ki je bil dober organizator in tako se je športno življenje začelo resnično razvijati v celoti."

- In kakšen je bil Kamnik v tistih časih?
"Kamnik še ni bil zastrupljen z industrijo. Ta je bila v Titanu na Perovem, smodnišnica in pa majhna industrijska podjetja. In takrat je zacvetelo turistično društvo, ki je organiziralo zasebne sobe, kjer so prebivali turisti. V Kamnik so na počitnice na primer prihajali številni znameniti glasbeniki."

- Kamnik je bil že pred tem turistično priznan kraj, saj je imel zdravilišče, pred več kot sto leti so uredili železniško progo, svoj pečat k temu pa je dal Alojz Prašnikar, ki ga morda preslabo poznamo...
"To je obdobje še pred mojim rojstvom. Prašnikar je bil izredno pomembna osebnost in to ne samo za Kamnik in Mekinje, ampak tudi za vso takratno Avstrijo. Rojen je bil v Izlakah leta 1821 in sicer je bil sin usnjarja. Ko smo pripravljali 100-letnico kamniške proge, sem se odločil, da raziščem zgodovino Prašnikarjeve rodbine.
V Kamnik je prišel povsem slučajno in je dobil nalogo, da zgradi vse pozidane objekte v smodnišnici in tam je spoznal svojo bodočo ženo Terezijo in tako se je priženil v Mekinje. Ker je bil izreden gospodarstvenik, je ves kapital pravilno vlagal in to v zdravilišča. Ni pozidal samo t.i. Kurhausa, ampak je zgradil zdravilišče tudi v svojem rojstnem kraju, torej v Izlakah, kjer je uredil termalno kopališče že leta 1877. Izkoristil je termalno vodo, ki jo je poznal že Valvazor. Kamniški Kurhaus je vodila prva Prašnikarjeva hčerka, ki je bila poročena s Keclom, ki je bil trgovec in kamniški župan. Leta 1883 je v Kamnik prišel cesar Franc Jožef in sicer na lov v Kamniško Bistrico. Ker je bilo zdravilišče primerno za hidroterapijo po Kneippu, se je tudi sam cesar odločil, da obišče Kurhaus in o njem je izrekel veliko pohvalo. V Kamnik niso prihajali samo turisti iz okoliških krajev, temveč tudi z Dunaja, iz Prage in Budimpešte, celo iz Trsta. To je bilo evropsko znano zdravilišče z zelo dobrim osebjem; hidroterapevte in maserje na primer je dobil na Tirolskem. Kurhaus je v drugi polovici prejšnjega stoletja odigral veliko vlogo, ne le na področju zdraviliške dejavnosti, ampak tudi v kulturi. Prek Kurhausa so živele tudi druge organizacije v Kamniku, recimo Narodna čitalnica s salonskim orkestrom, ki je vsako soboto in nedeljo igral v Kurhausu. Tako so razveseljevali goste in to je bila tudi povezava s kamniškim turizmom. Ko je prišla prva svetovna vojna, so vojaki zasedli vse te objekte. Po vojni je zdravilišče še nekoliko životarilo, potem pa je vse skupaj zaspalo, tam v letih 1927, 1928."

- In po tem je bilo ustanovljeno turistično društvo, kajne dr. Sadnikar?
"Takrat se je turistično društvo imenovalo Tujsko-prometno društvo, ki je začelo organizirate sobe za goste. V Kamnik so takrat prihajali mnogi znani in imenitni ljudje."

- Zakaj menite, da je bil Prašnikar tako dober gospodarstvenik, od kod mu ta - danes bi lahko rekli - podjetniška žilica?
"Prašnikar je bil izučen usnjar, ker so imeli doma usnjarno. S tem je kmalu prenehal, ker se je zavedal, da bo premalo zaslužil. In takrat je v Avstriji prišla konjuktura za graditev cest in mostov ter drugih objektov, kamlu za tem pa so se pojavili še boljši posli in sicer gradnja železnic in Prašnikar je pustil usnjarstvo in se začel ukvarjati z gradbeništvom. Bil je pameten, dobil je pet ali šest zidarjev in je začel najprej graditi mostove na cestah. Delo je zelo dobro organiziral, zato je dobil vse več naročil in iz majhnega je nastalo veliko gradbeno podjetje. Ko pa je začel graditi še železnice, je nastala prava industrija."

- Kje pa je dobil denar, da je lahko začel razvijati tako močno industrijo, da je gradil železnice in potem še zdravilišča?
"Osnovni kapital mu je dal oče, ki je bil usnjar. Čeprav je bil tudi sin, torej Alojz Prašnikar, samo usnjar, je bil naravno, predvsem pa izredno pameten človek. Videl je naprej, kaj vse je treba narediti, načrtoval je in zaradi tega je tudi tako uspel. Ko je začel graditi železniške proge, mu je avstrijska vlada dodelila gradnjo proge Celovec-Beljak. Gradil je južno železnico in to najtežji del v savski dolini, vendar je to delal z izredno sposobnim mengeškim gospodarstvenikom Mihaelom Staretom. Po tem uspehu je pomembno naročilo dobil tudi Mihael Stare, ki je gradil glavno železniško postajo v Ljubljani."

- Pred kratkim je Kamnik dobil priznanje za najboljši izletniški kraj v Sloveniji. Kaj menite o tem?
"Do druge svetovne vojne je imel Kamnik stacionarni turizem. Imel je dobre prenočitvene zmogljivosti, tudi gostilne so imele sobe za prenočevanje (takrat še ni bilo hotela), zato je bil turizem v Kamniku lahko izredno uspešen. Spominjam se, da je bilo na Glavnem trgu toliko turistov, da je imela mestna godba vsak večer promenadni koncert. To je bilo v obdobju med leti 1930 in 1935, ko je prišlo največ turistov iz Vojvodine, pa tudi Zagreba in Beograda je prišlo zelo veliko ljudi. Beograjska univerza je na primer prek poletja zakupila prvo in drugo nadstropje današnje pošte in v Kamnik so prihajali študentje beograjske univerze. Zelo smo bili povezani s temi študenti in ti ljudje so prinašali v Kamnik povsem novo življenje. To je bila mlada generacija, polna načrtov in življenja. Ko se je končala druga svetovna vojna, pa so se razmere začele spreminjati. V Kamniku so na veliko začeli razširjati majhna podjetja, na primer usnjarno Antona Knafliča. To je bilo zelo dobro podjetje, kjer so pripravljali izredno kakovostno usnje. Tako so na primer prekomorsko ladjo Normandija tapecirali z usnjem iz Knafličeve tovarne. Po vojni se je Knaflič sam odločil in tovarno poklonil, namesto da bi mu jo vzeli. In potem so naredili zdaj že propadlo tovarno Utok. Zgradili so namreč gromozanske hale in tako so začeli pod Malim gradom uničevati srednjeveški Kamnik. Turizem in industrija pa ne gresta skupaj in takrat je turizem začel vidno propadati."

- Več kot dvajset let ste aktivni v kamniškem turizmu...
"... in spoznali smo, da s takim turizmom ne bo šlo več naprej. Saj smo imeli hotel, ki pa počasi propada in je seveda zaprt. Potem smo se z dr. Svetozarjem Frantarjem in Alfonzom Skalo dogovorili, da bi za poživitev mesta organizirali turistične prireditve in tako je prišlo tudi do prvih dnevov narodnih noš. Imeli smo tudi Miklavževe sejme, ki pa niso prinesli kakšnih posebnih uspehov. Zdaj smo v trenutku, ko ne vemo, ali se bo turizem še razvijal naprej, ali pa bo ob vse večjih težavah, ki jih imajo tovarne, zamrlo tudi to področje. Turizem je zamrl prav zaradi pretiranega razvoja industrije. Lahko pa bi se razvijal v taki smeri, kakršen je bil pred drugo svetovno vojno."

- Doktor Sadnikar, kako to, da vas je turizem tako zanimal?
"Moje življenje je bilo zelo pestro. Osnovno šolo sem končal v Kamniku, gimnazijo pa v Ljubljani. Medicino sem študiral v Zagrebu, specializacijo iz rentgenologije pa sem naredil v Beogradu. Ko sem se upokojil in se vrnil v Kamnik, sem ugotovil, da mi nekaj manjka. Dr. Frantar me je navdušil za delo v turističnem društvu."

- In kakšen se vam zdi Kamnik danes?
"Kamnik je doživel precejšen napredek. Žal po mojem mnenju v mestu nimamo izdelanega razvojnega načrta, kaj je treba narediti. Včasih so imeli veliko več volje, da so v mestu tudi kaj naredili."

- Poleg službe in dela v turističnem društvu ste se ukvarjali tudi z zgodovino in raziskovanjem...
"To je moj konjiček. Že oče me je navdušil za zgodovino in tudi za medicino. Ko sem opravil maturo, sem precej časa okleval, kam naj grem: ali naj študiram zgodovino ali medicino. Končno sem se le odločil za medicino in prav je tako. Če bi bil zgodovinar, bi že v drugi svetovni vojni izginil iz površine zemlje. Kot medicinca pa so me potrebovali in spoštovali. To kar so Nemci med drugo svetovno vojno počeli v Kamniku, je bila prava svinjarija. V dveh mesecih so hoteli slovenski živelj uničiti in preseliti. Nas, šolane ljudi so takoj zaprli, saj so Nemci dobro vedeli, da je treba narodu najprej odsekati glavo, z ostalo rajo bi pa že kako. Tudi mene so poslali v zapor v Begunje. Takrat se je oče, star že 80 let, s kolesom pripeljal na Bled in povrašal, zakaj sem zaprt. Odgovorili so mu, da zaradi prevzgoje, meni pa sta do konca študija manjkala samo še dva izpita. No, uspelo mu je, da so me izpustili, ker so mislili, da bom kot zdravnik lahko delal za njih. Grozili so mi z aretacijo in ustrelitvijo, če se ne bi vrnil, vendar sem vso drugo svetovno vojno ostal v Zagrebu in Nemci me niso nikoli več videli."

- Ampak vse do danes je poleg medicine in dela v turizmu ostala tudi ljubezen do zgodovine, kajne dr. Sadnikar?
dr. Nikolaj Sadnikar"Prebral sem vse mogoče knjige o zgodovini Kamnika. Še posebej pa me zanima problem Malega gradu, še bolj pa Starega gradu. Srednji vek mi je vedno ležal na duši in zdaj iščem - ne kot strokovnjak, ampak ljubiteljsko - nadaljnje podatke in nove stvari, ki so neraziskane na Malem in Starem gradu. Po tistem, ko so arheologi odkrili pokopališče na Malem gradu, menim, da se je njegova zgodovina postavila na glavo. Še bolj zanimivo pa je to vprašanje postalo zdaj, ko so pri kapeli našli spodnji del portala za dolinico. Arheologi pravijo, da je pokopališče iz 8. ali 9. stoletja, je to staro slovansko pokopališče. Redno sem sodeloval pri izkopavanju in zanimivo je, da sem slučajno našel delček otroškega skeleta. Našli so podleht z bronastim obročkom na zapestju, to je že dokazilo, da so bili pokopani stari Slovani, ki so že bili pokrščeni. Ti skeleti, ki so jih našli, so obrnjeni proti vzhodu. Zame je bilo popolnoma jasno, da je to zidovje na Malem gradu veliko pozneje zidano, kot pa samo pokopališče. Začel sem razmišljati: Rimljani so bili v Kamniku, kjer so nadzorovali tuhinjsko cesto od Kamnika do Vranskega in naprej proti takratni Celei. Rimljani so na takih izpostavljenih točkah imeli svoje utrdbe. In če zaključim, Rimljani so imeli utrdbo oziroma trdnjavico, ki se je imenovala castrum. Prišel sem do spoznanja, da so imeli posebne programe za zidavo teh kastrumov in ta castrum je imel - to je moja predpostavka - tudi tempelj. V templju naj bi bil velikanski kip, ki je bil verjetno posvečen kakšnemu rimskemu božanstvu. Verjetno je bil na tem mestu tempelj, kajti tempelj in castrum gresta pa skupaj. Ko so Rimljani opustili to cesto in ko so Rimljani odšli in je prišlo do preselitve narodov, so prišli Longobardi, kar je dokazano. In prišli so tudi stari Slovani, toda ta kraj je bil zelo malo naseljen. Prebivalcev je bilo zelo malo in če je Kamnik imel kakšnih 50 hiš, je pa to že zelo veliko. Ko je v Kamnik prišel fevdalec, je bilo pokopališče že zapuščeno in na to pokopališče so začeli zidati zidovje, ki jih še danes vidimo. Pokopališče ni povsem raziskano, ker so pod tistim širokim prečnim zidom še skeleti. Fevdalci so torej zidali na pokopališču starih Slovanov. Najprej so morali zgraditi obrambni stolp in to na zahodnem delu, to pa je danes trdnjavica ali kot je rekel fevdalec "Kleinfest". In če prevedemo, pomeni to mala trdnjava, to pa je rimsko castrum. Leta 1982 se je udrla stena na trdnjavici na Malem gradu in je skoraj tri kubike kamnov priletelo v Samčev predor. Potem so začeli to popravljati. Ugotovili so, da je v tej zgradbi ostal nemški bunker, ki so ga odstranili. In ko so delali naprej in so šli v globino, so naleteli na temelj pravega romanskega obrambnega stolpa. To je 10. ali 11. stoletje, ampak je bil podrt ob potresu leta 1511. In od takrat je Mali grad razvalina. Zdaj pa so šele odkrili, da je pravi "Bergfried" ali obrambni stolp v globini še ohranjen. Ko smo se začeli pogovarjati in prevajati besedo "Bergfried", smo izhajali iz besede "bergen", kar pomeni skriti, reševati, braniti se. Potem mi je oče še pred drugo svetovno vojno pripovedoval, da so na Samčevem predoru trije kamni, ki jih je dr. Samec postavil zato, da je označil, kje je podzemeljski rov, ki je šel iz trdnjavice proti Ravtarjevi graščinici. Ko so leta 1936 popravljali stene železniškega tunela na vzhodni strani, so pa spet naleteli na rov. In to je rov iz trdnjavice z Malega gradu. Ugotovili smo, da je to cel sistem podzemeljskih rovov in to je potem samo vojaški oziroma trdnjavski objekt. In ko bodo raziskali te podzemeljske rove, se bo zgodovina Malega gradu drugače pisala. Razmišljam: Mali grad je bil sestavni del obrambe Kamnika in na njem so bili vitezi ter stražarji, ki so imeli ves nadzor nad mestnim obzidjem. Še na nekaj sem bil pozoren in sicer na oporni zid, ugotovil pa sem, da je to obdelani lehnjak, torej so to kamni, ki so bili obdelani prav za to steno. Menim, da je to začetek rova, ki gre proti Ravtarjevi graščini. Zdaj bi morali to raziskati in ugotoviti, ali je to res."

------------------
(Avtor intervjuja in fotografij je Pimož Hieng, objavljen pa je bil v kamniški reviji Utrip januarja 1996)

Na tem spletišču je v poljudni besedi in s številnimi fotografijami predstavljeno življenje in delovanje častnih občanov občine Kamnik
s poudarkom na njihovem prispevku našemu mestu in občini ter na dejavnostih, ki jih povezujejo s Kamnikom.
Ljubiteljsko spletno stran častnih občanov ureja Branko Novak © 2008 - - kopiranje prispevkov je dovoljeno z navedbo vira