Ob mobilizaciji leta 1914
Z Moletom v ujetništvu v Sibiriji 1917
Pri ženinih starših (20-ta leta)
Pri očetu v Tunjicah
Snemanje gornje plasti fresk
S hčerko Melito
Družina Franceta Steleta
V Benetkah (1952)
Rojen sem bil 21. II. 1886 v hiši št. 16 v Tunjicah pri Kamniku v tistem delu vasi, ki mu pravijo tudi Mlaka. Zlobni sosedje so nas namreč radi raztresenosti hiš zmerjali, da imamo v Tunjicah 72 vasi in 70 numar. Rodbinsko izročilo je poročalo, da so bili naši predniki grajski lovci, podložniki graščine Zaprice. Sam sem videl še stare listine iz 17. stol. pri hiši, stari oče pa je posebno rad pripovedoval o našem bajeslovnem predniku, seve tudi lovcu, Tomažku, ki je bil neranljiv, ker je kačje srce pojedel, znal se je tudi spreminjati, bil [je] tak lovec, da je vse zadel, v kar je pomeril, in je Jakcu-hudiču, s katerim sta bila dobra znanca, odstrelil najlepšega kozla na njegovi paši pod Križko planino in od takrat hudič ne pase več tam svojih kozlov. Na ta bajeslovni svet sta me spominjali v gorsko steno, ki sem jo prvo videl vsako jutro, ko sem stopil iz hiše, zarezani dve ogromni podobi, roža, podobna ogromni palmovi veji, in puška, in budili in dražili neprestano svet moje otroške domišljije. Med jabolkom, ki sem ga zjutraj hitel poiskat med rosno travo pod jablano, tema dvema znamenjema v gorski steni in prelepo tunjiško cerkvijo, ki jo je v spomin na svojo nezakonsko mater na novo postavil romantični Komenčan Peter Pavel Glavar, in o kateri je stoletni sosed trdil, da ji je samo še ena na svetu enaka, ona v Rimu, se je predel moj mali svet. Dve čudno skrivnostni in nikdar v svoji globoki modrosti izčrpani prerokbi sta šli iz tega pravljičnega raja z menoj v široki svet: sanje o kačji zalegi v kokošjem gnezdu, ki mi jih je mati, katera mi je večkrat napovedovala, kako drugače bo, ko mi bodo enkrat miši pisma snedle, razložila s skrbjo na licu, da to pomeni, da bom imel v življenju mnogo sovražnikov. Drugo prerokbo pa mi je dal na pot stari oče Tomaž, zadnji Tomaž in zadnji lovec v naši rodbini, ko je stekla kamniška železnica, češ da so stari ljudje vedno napovedovali, da bo hudo na svetu, kadar se bo železna kača ovila okrog sveta, sedaj pa se to izpolnjuje. Po dveh letih ljudske šole doma me je mati spremila v Kamnik, ker me je namenila za gospoda. Vem, da je to bila njena srčna želja, toda oče je bil trezen in kmečko moder mož, pa mi je vselej dejal, "pojdi kamor te srce žene, kakor si boš postlal, tako boš spal". Jedro njegove življenjske filozofije je bilo, da se vse izvrši tako, kakor je od Boga namenjeno, in je v tej veri tudi najhujše udarce življenja s stoičnim mirom prenašal ("Namenjeno je bilo").
En mesec pred potresom l. 1895 mi je umrla mati na posledicah poroda svoje prve hčerke, ki jo je za par tednov življenja dodala mojemu očetu k prvim peterim sinovom. Preselil sem se k stari materi v Podgorje pri Kamniku, kjer sem doživel že tudi strašno potresno noč. V šolo sem hodil naprej v Kamnik, kjer sem kmalu zlezel na prvi klin socialnega ugleda, ko sem postal ministrant. Okrog treh točk se je naslednja leta vrtelo moje življenje: okrog materinega doma v Podgorju, kjer me je hromi stric Andrej Pavlič uvajal v umetnost žganjekuhe, pa tudi literature, ki jo je neizmerno ljubil. Ob njem mi je postala knjiga največja in najtrajnejša prijateljica v življenju. Da bi prodrl v tajno korespondenco, ki si jo je pisaril z bratom duhovnikom, poznejšim župnikom pri Sv. Petru v Ljubljani in mojim dobrotnikom Francetom Pavličem, sem paglavec sam pogruntal ključ za grško pisavo, katero sta porabljala, da bi bila varna pred radovedneži. S svojim znanjem teh črk sem vzbujal senzacijo v šoli kakor pozneje, ko sem kot prvošolec v Kranju pisal svoj dnevnik v cirilici. Druga za moje življenje pomembna hiša je bila hiša mojega drugega strica, Janeza Steleta, svečarja na glavnem trgu v Kamniku, kjer sem ostajal čez poldan in kjer sem rasel ob bratrancu in sestričnah in ob njih bratrancu, slikarju Stanetu Cudermanu. Stric, ki je bil v mladosti mornar in ki je bil istotako dosti izobražen, je bil velik panslavist. Njegove deklamacije o slovanskem veku, ki se bliža po germanskem in romanskem, so globoko delovale name, in spominjam se, da sem pod vtisom te miselnosti ob neki priložnosti, bržkone so to bile slovesnosti l. 1898 ob 40-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa, na vlaku raztrgal in poteptal črnorumeni trak in prestal mnogo strahu, da bi me kdo ne izdal. V stričevi hiši sem dobil tudi prvi stik s poljsko literaturo v ilustriranem Sienkiewiczevem romanu Z ognjem in mečem, ki me je s svojo romantiko navdušil prav za Poljake bolj kot za vse druge narode na svetu. Tretje oporišče je bila šola. Tu se je vzbudila moja strast za zgodovino in starino, ki sem jo spoznaval tudi v drugi kamniški hiši svojih sorodnikov, pri Jongeljnu na Sutini, kjer sta gospodarila Joško in France Stele, ki sta bila kakor prvi stric prepričana panslavista in sta o drugi priliki tudi imela opravek z oblastmi radi odstranjevanja habsburških zastav. Joško je bil poleg Sadnikarja najnavdušenejši zbiratelj starine v Kamniku, France s priimkom "svetla hiša" pa odličen pevec. šola je vzbudila v meni predvsem nepopisno spoštovanje do pisateljskega stanu in sem sanjal samo o tem, da bi enkrat zmogel tudi sam pisati ali celo pesniti. Pod vplivom knjig, ki sem jih čital, sem napisal v svoj atlas obširen roman o psu, ki ga usoda žene po svetu, in sem tu združil vse svoje dotedanje znanje o svetu in [požel] priznanje učiteljev. Tudi šola je globoko vplivala na našo narodno zavest. Spomnim se, kako je vplivalo na nas, ko je učitelj Tramte, ko je pripovedoval o Iliriji, jokal za njo.
L. 1898 jeseni me je oče odpeljal na gimnazijo v Kranj. Prvi znanstvi, ki sem ju naredil na Stari pošti, kamor sva šla z očetom po opravljenem izpitu, sta bila naša rotarska brata Mirko in Florjan Božič, ki ju je mati, s katero je bil moj oče iz Idrije znan, pripeljala s seboj v Kranj. Vseh osem let sem študiral v Kranju. Prvih šest let sem stanoval v takozvanem "kotu" na Pungrtu, zadnji dve pa v novem konviktu v škofiji. Izmed stanovanjskih tovarišev sem precej pobud prejel od nekoliko starejšega, poznejšega voditelja slovenske svobodne misli, Lenarta Lotriča, po katerem sem se seznanil z načeli socializma in Masarykovega realizma. Za vse življenje pa sva postala prijatelja z že pokojnim Janezom Mazovcem, ki je umrl kot profesor v Ljubljani. Že v prvih letih gimnazije sem začel zbirati narodno blago in ga pošiljati Streklju, kjer sem se v zbirki iz strahu pred šolo podpisoval France Francetov. Tuje tudi moj prvi dejanski stik z literarnim delom.
Aktivna življenjska sila se je zbudila v meni o počitnicah med peto in šesto šolo, ko sem se na neki dijaški veselici v Moravčah prvič zaljubil, in ko sem sklenil prijateljstvo s poznejšim župnikom Andrejem Orehkom, ki je bil takrat bogoslovec. Kot dijak je pripadal Marjanovićevemu in Žerjavovemu krogu, bil je talentiran leposlovec in v tem času predvsem organizator nastajajočega katoliškega dijaškega gibanja v Krekovem duhu. Več let intenzivne korespondence s tem razboritim možem je moje obzorje močno razširilo. Nekako istočasno me je moj rojak, sedanji ravnatelj J. Breznik, seznanil z Omladino in radikalnim gibanjem. Tudi v Kranju sta se med dijaki formirala dva tabora, katoliški in radikalni. Starejši inteligenti, med drugim prof. B. Remec in Debevec in Jarc, I. Dolenec in J. Grafenauer so bili opora prvemu, Gregor Žerjav, Ribnikar, Fettich-Frankheim in Breznik opora drugemu. Med najlepše spomine iz tega časa spadajo nekateri skupni sestanki obeh struj pri Majerju in drugod, kjer smo vodili strastne diskusije o aktualnih političnih in svetovno nazornih vprašanjih. Ostali pa smo ves čas najboljši tovariši in smo tudi še danes. Par let za nami pa je strankarski bes razklal že tudi vezi šolskega tovarištva.
Do petega razreda sem bil do šolskega pouka precej pasiven, bil sem med boljšimi dijaki, nekako zaničeval pa sem takozvane "popolne" in sem iz načela vedno sedel v zadnjih klopeh nekje. V četrti se me je polotila pubertetna kriza in je moj uspeh vidno padal; z energičnim nastopom je to krizo premagal v meni Nemec, razrednik Felician Aprissnig, ki je tudi sicer zelo vplival na moj razvoj. Do šeste sem se poleg za pesništvo zanimal predvsem za matematiko in vedno sanjal o tem, da bom inženir; to misel je gojil v meni, ki so mi profesorji dali ime "homo mathematicus", posebno prof. A. Peterlin. V šesti pa seje izvršil prelom. Zopet je bil Aprissnig tisti, ki je aktivno posegel v moj razvoj: "Če znaš matematiko, boš tudi še kaj drugega zmogel," mi je rekel in mi naložil knjig o umetnosti z naročilom, da izdelam vrsto predavanj o slogih. Tako sem vzljubil umetnost. Bila je prav ona največja sfinga v mojem življenju in prav, ker je nisem razumel, me je začela tako
blazno mikati. Po študiju slogov se ji seve nisem približal. Drugi profesor, ki je istočasno začel oblikovati mojo dušo, je bil profesor slovenščine, takrat mladi in ognja polni Avgust Žigon. Bil je prvi umetnostni zgodovinar, ki sem ga srečal v življenju. S svojo razlago bistva umetnosti, ki je bila sicer precej materialistična, mi je umetnost vseeno močno približal. Bolj kakor v likovni umetnosti pa me je budil v razumevanju poezije, ker je bil prvi, ki sije upal v šoli citati Zupančiča. Sledil mu je kmalu nato J. Debevec s Cankarjem. Moja ljubezen do matematike je tako naglo umrla in ob maturi so me že rotili naj se odrečem lačni umetnosti in se posvetim matematiki, za katero sem rojen. V višji gimnaziji se je vzbudil v meni tudi smisel za jezike. Že v nižji gimnaziji sem se učil češko, sedaj smo posegali že po ruščini in jaz po svoji poljščini. Sledili sta italijanščina in francoščina, in ob izrecnem odporu proti gramatiki se mi je začel odpirati tudi tu nov svet, ki sem mu ostal pozneje zvest - svet človeških jezikov, ki mi je bistveno razširil obzorje. Na moj razvoj so koncem gimnazije vplivali še Jože Debevec s svojim širokim slovanofilstvom, Evgen Jarc s svojo klasično in filozofsko izobrazbo in pokojni Komatar, ki mi je o neki priliki pred maturo dejal usodne besede: "Slišim, da se zanimaš za umetnostno zgodovino. Prav imaš. Ko prideš na Dunaj, prašaj, kje je zgodovinski institut, glej, da prideš notri." S tem mi je dal v roke ključ do moje bodočnosti. Med tovariši sem v tem času največ drugoval s pokojnim Dolencem, kije imel literarne ambicije, z Mlakarjem, Janezom Mazovcem in univ. prof. A. Snojem. Bolj kakor politični krožki, me je namreč vedno privlačil literarni krožek.
Koncem gimnazije smo navezali že tudi polno prijateljskih zvez s hrvatsko mladino in priredili l. 1906 v Ljubljani prvi hrvatsko slovenski sestanek katoliških abiturientov. Tam sem predaval o razvoju umetnosti in se po predavanju seznanil z Izidorjem Cankarjem, ki se je tudi pripravljal na umetnostni študij. Odslej sva ostala v stalnem stiku.
Naslednje leto 1906/7 sem prebil kot enoletni prostovoljec v Lvovu, kamor meje gnala želja po slovanskih zvezah in, ker sem poljsko že nekoliko znal, predvsem želja, da se naučim tudi ruščine, ker sem živel v napačnem mnenju, da Ukrajinci govore tudi velikorusko. Gori šele sem spoznal, da je to bila zmota. Poleg tega je bil polk, h kateremu sem prišel, še mestni lvovski in skoraj popolnoma poljski. Tako sem se naučil pač poljsko, nekaj malega ukrajinščine in jidisch, ruskega pa prav nič.
L. 1907 jeseni sem se vpisal na dunajsko univerzo in se takoj informiral o institutu. Zvedel sem, da se morem vpisati šele po dveh letih študija. Zato sem se posvetil najprej slavistiki, ki me je mikala. Moram priznati, da sta mi dve leti študija pri Jagiču in Jirečku dali bistvenih podlag za moje poznejše znanstveno delo. Vzporedno sem drugo leto študiral pripravljalni tečaj na institutu in ko sem napravil izpit, sem tretje leto prestopil kot izredni gojenec Zgodovinskega instituta definitivno na študij zgodovinskih pomožnih ved in umetnostne zgodovine. Tu sem spoznal še utemeljitelja dunajske umetnostno zgodovinske šole Wickhoffa, postal pa sem učenec njegovega naslednika Maksa Dvofaka, ki se je prav po očetovsko zavzel za mojo bodočnost. Pozneje sem poslušal tudi J. Strzygowskega, kije mnogo razširil moje obzorje, dasi je bil v najostrejšem nasprotstvu do naše šole. Mnogo pobud sem prejel tudi od prav te dni umrlega J. Schlosserja. Leta 1911 sem napravil na institutu državni izpit, l. 1912 pa na podlagi disertacije o gotskem slikarstvu na Kranjskem doktorat.
Moja dunajska leta pa nikakor nisa bila posvečena samo študiju in pripravi na znanstveno kariero, kije sicer nikdar nisem izpustil iz oči. Organiziran sem bil v katoliški "Danici", kjer mi je bil ob strani Mirko Božič, moj prvi vodnik v velikomestno življenje. Drugi so bili Mazovec, Natlačen, Puntar, Pregelj, Vrtovec, Sušnik in Majcen. Duhovni oče vseh pa je bil nepozabni Janez Ev. Krek, s katerim smo predebatirali mnogo noči in med počitnicami preromali lep kos domovine. Skoraj ves dunajski čas sem urejal dijaško glasilo Zora, katero sem bil prevzel iz rok Mirka Božiča, skupaj z Mazovcem pa sva ustanovila njeno prilogo Prvi cveti. Bil sem tudi prvi urednik Katoliškega dijaškega koledarčka. V tem krogu in na tej literarni njivi so rasli in se uveljavljali poznejši vodilni sotrudniki Doma in sveta - Pregelj, Iz. Cankar, Joža Lovrenčič, Narte Velikonja, France Bevk, Stanko Majcen in mnogo drugih.
Z Mirkom Božičem sva zamislila tudi Slovansko ligo katoliških akademikov, ki je bila kmalu nato tudi ustanovljena. Združevala je vsa slovanska katoliška akademska društva v bivši Avstro-Ogrski in cvetela prav do vojne. Njeno vodilo je bilo, da moramo v občevanju z drugimi Slovani porabljati lasten materni jezik, da bi se, po svoje govoreč, vsi Slovani razumeli med seboj. Praktično smo uresničevali načelo skupnosti s tem, da so v vsakem univerzitetnem mestu imela vsa društva Lige skupne lokale. Priznati moram, da sem prav v tem krogu, ki me je še tesneje navezal na Prago in Krakov, našel največ zadovoljstva in mnogo trajnih prijateljev. Med Slovani sem postal nekakšen tolmač; vzdrževal sem stalne stike tudi z zastopniki katoliškega gibanja zunaj tega kroga - na Rusko-Poljskem z A. L. Szvmanskim in njegovim krogom, v Nemčiji z Sonnenscheinom in s prof. Foersterjem, v Italiji z Marinijem in z mnogimi drugimi. Poleg tega sem sodeloval na Dunaju v akciji za slovensko vseučilišče, v antiduelni ligi z bratom pesnika Hoffmannsthala in v ligi za sporazum med avstrijskimi narodi, ki jo je ustanovil in vodil znani dobromislec Zenker.
Jeseni istega leta me je Dvorak pritegnil v službo Centralne komisije za varstvo spomenikov, čeprav bi mi bila takrat ljubša obljubljena rimska štipendija. Bodočnost je pokazala, daje imel Dvorak prav, in tako sem postal konservator. Na Dunaju so me nameravali izobraziti posebej za strokovnjaka v avkcijskih in cenilnih vprašanjih, kar mi je pripomoglo do dveh nenadomestljivo poučnih potovanj v Munchen in Berlin. Na zahtevo protektorja komisije nadvojvode Franca Ferdinanda pa je bilo že spomladi l. 1913 treba zasesti novo konservatorsko mesto v Ljubljani in tako sem prišel kot mlad praktikant na samostojno mesto v domovino, kjer sem ostal do letošnje jeseni, ko sem službo izročil našemu rotarskemu bratu Mesesnelu, celih 25 let.
Komaj sem sestavil predloge za organizacijo službe in se nekoliko seznanil z gradivom po deželi, je bil na dan, ko [bi] bil imel podpisati odlok o imenovanju novih lokalnih konservatorjev na Kranjskem in nato izvršiti osebno revizijo mojega delovanja, ubit v Sarajevu pokrovitelj in resnični šef komisije nadvojvoda Franc Ferdinand. Sledila je svetovna vojna, svoje posle sem začasno izročil lokalnemu konservatorju prof. Franketu, pozneje pa je vodil tudi ljubljanski urad puljski konservator Gnirs, jaz pa sem odšel v Nowy Sacz k polku in od tam na fronto. V tornistro sem dejal učbenik ruskega jezika in se nevede in nehote podal na petletno potovanje okrog sveta. Pri prvem umiku preko Sana sem bil 15. sept. 1914 že ujet od Rusov. Po enomesečnem potovanju skozi srednjo Rusijo in vso Sibirijo smo se ustavili v zabajkalskem glavnem mestu Citi, mestu ruskih kolonistov in mongolskih Burjatov. Na potu se mi je poleg nekoliko Cehov pridužil moj nekdanji razrednik Aprissnig. Postala sva drug drugemu učitelja, on meni za angleščino, jaz njemu za ruščino. Po enem mesecu so nas odpeljali v srednjo Sibirijo v Marijinsk, nato za Božič v Novo Nikolajevsk, pa že po par dneh v vas Manilovo pri postaji Bolotnoje blizu Tomska. Nadzoroval sem 150 Avstrijcev, ki so bili poslani tja na delo. Ko sem dobil ukaz, naj jim povem to in to po avstrijski, se je izkazalo, da se ne razumemo; bili so sami Rumuni in Madjari. Pozneje sem našel med njimi tudi enega Tržačana Princiga, ki je znal tudi nekoliko slovensko, italijansko [je] pesnil in imel za čitanje s seboj velike svežnje politično humorističnega lista UAsino. Mož je postal moj sluga in učitelj za italijanščino. Med Madjari pa je bil neki Svab Kalesa iz Lugoša, ki je znal poleg nemškega madjarsko in rumunsko. S pomočjo vere in očenaša sva sestavila gramatikalične vzorce, za pouk in čtivo pa so nama služile madjarske in rumunske pesmi in pripovedke, ki jih je znal on in drugi na pamet. Izkazalo seje tudi, daje med nepismenimi Rumuni več ljudskih pesnikov, ki so na zelo zanimiv način opevali svoje doživljaje v vojski. Zapisal sem si več zvezkov takih pesmi, kakor tudi poezije svojega sluge, ki predstavljajo že danes dragocen material ne le kot spomin na vojno, ampak tudi kot dokument sodobnega doživljanja vojske. Ko sem čez pol leta odhajal iz Manilovega, sem se mogel z vojaki že za silo pomeniti. Stanoval sem pri edinem "gramotnem" v vasi, občinskem pisarju Kurdakovu, ki je še, podobno Nataši mali Sibirjački, peš prepotoval vso Sibirijo od Urala do Vladivostoka, kjer je služboval kot vojak. Pot do Blagovješčenska in nazaj pa je napravila tudi njegova žena, poprej kuharica pri obamurskem generalnem gubernatorju.
Že v Manilovem sem si nakupil majhno knjižnico ruskih knjig. V maju so me poslali v Novo Nikolajevsk, kjer sem postal [ostal!] zopet pol leta največ v rumunski družbi, kjer sem se učil dalje rumunščine in madjarščine. Čez pol leta so me poslali daleč v Kirgiško stepo v Semipalatinsk, kjer sem poleg Rumunov že našel večjo skupino Slovencev. Najhujšo zimo smo preživeli tu med Kirgizi in opazovali karavano kamel, ki so prihajale od kitajske in perzijske meje. Nato so nas poslali v Tjumenj, kjer so zbirali Jugoslovane in Čehe, da jih o priliki pošljejo v Odeso. Tu se je zbrala že prav velika družba Slovencev. Ta je organizirala svoj pevski zbor, kije zbujal pozornost povsod, kamor smo odslej prišli. Že v Semipalatinsku me je začel zanimati tatarski in kirgiški jezik, tu pa sem se začel resno učiti tema dvema jezikoma sorodne turščine, ki sem jo smatral za praktičnejšo.
V Tjumeni sem se sestal za daljši čas s svojim dunajskim študijskim tovarišem Vojeslavom Moletom, s katerim sva do jeseni 1918 delila usode. Svoj študij sem nadaljeval pozneje v Tari, kjer so naju z Moletom nazadnje priključili poljski skupini. Ko je že bila revolucija v polnem razmahu, smo spomladi l.1917 v Tari pokopali nadebudnega medicinca Zamido, potem pa preživeli tu še celo leto, dokler nismo podkupili boljševiškega zdravnika, da nas je proglasil za invalide. Bilo je v maju 1918, ko smo ob slovenski pesmi nastopili pot proti domovini. V Omsku pa smo padli v roke boljševikom, ker se je pravkar začel boj med boljševiki in Čhi za oblast v Sibiriji. Zaprli so nas v taborišču in tu sem si sedaj izbral družbo Turkov, da se praktično izvežbam v jeziku. Bila je zanimiva družba od preprostih oficirjev, ki so avansirali iz prostih vojakov, do advokatov in aktivnih oficirjev. Moj učitelj je bil stotnik Kemal efendi, moj sosed in prijatelj pa gruzinski knez Abašidze, velik patrijot, ki me je silil z učenjem gruzinščine, ki se mi je pa nekam upirala, in sanjal o časih, ko me bo povabil na svoj dvor v svobodno Gruzijo, kjer je gruzinščina "lisani-resmi", uradni jezik. Dvomim, da je stari mož sploh še kdaj videl svojo domovino.
Od Tjumeni dalje sem se stalno bavil tudi z židovščino, ki sem se je deloma priučil že v Lvovu. Pridno sem čital žargonsko literaturo, t. zv. "idiš", ki me je učila razumevati in pravilno ceniti ta nesrečni narod, ki je od srede 19. stol. preživel našemu slovenskemu zelo podoben kulturni in literarni napredek. Pod vodstvom prijatelja mentorja sem se učil tudi moderne hebrejščine in v pesniku Bigliku spoznal enega največjih pesnikov novejše dobe, katerega veličina se kosa s psalmisti in preroki stare zaveze.
V tem taborišču smo doživeli zavzetje Omska po Čehih, ki so nas odpeljali v Krasnojarsk. Tam je bilo na planoti nad mestom največje ujetniško taborišče, kar sem jih videl. 4000 častnikov in okr. 10000 vojakov je bilo tu. Zato seje tu moglo razviti tudi družabno življenje, ki je bilo za ujetniške razmere dosti udobno. Dejansko smo živeli pod nekako samoupravo; zunaj taborišča je bila ruska komanda, ki je jemala za uvoz prepovedanih predmetov od nas neke vrste carino. V taborišču je bila cerkev, več po dunajsko urejenih kavaren in gledališč. Organizirana je bila cela trgovska akademija in nekaka univerza, kjer sem tudi jaz predaval zgodovino umetnosti. Toda nisem se še prav ogrel v teh razmerah, ko sem bil poklican k jugoslovanski komisiji pri podružnici češkoslovaškega narodnega sveta v Jekaterinburgu. S poljskim potnim listom sem srečno prebrodil pot na zapad mimo vseh nevarnosti, posebno v Novo Nikolajevsku, kjer so terorizirali okolico jugoslovanski najemniki proslulega atamana Anenkova. V Jekaterinburg sem prišel prav, ko je to mesto obiskal češki vojni minister Stefanik, da pomiri med legionarji nasprotstva, radi katerih se je svarilno ustrelil znani polkovnik Svec. V Jekaterinburgu sem našel od Slovencev Terseglava, ki je kot podpredsednik vodil komisijo v zastopstvu predsednika Hrvata Premušiča, ki je odpotoval v Vladivostok, da išče radiotelegrafsko zvezo z jugoslovanskim narodnim svetom. Jaz sem bil komisiji prideljen kot slovenski urednik Jugoslavjanina, ki so ga Čehi izdajali za propagando med Jugoslovani. Od začetka smo zastopali stališče, ki sta ga podpirala Češka in Francija, naj bo nova država zvezna republika. Ko pa smo izvedeli za zedinjenje, smo seve in prav posebej še na priporočilo Francozov (gener. Janin) to rešitev takoj priznali, dočim je bil v jugoslovanskem polku v Tomsku velik odpor. Terseglav, ki je v imenu komisije poslal regentu udanostno brzojavko, se je moral pozneje sploh umakniti iz jugoslovanske organizacije v rusko službo. Kmalu po mojem prihodu je odšel Terseglav v Omsk radi pogajanja za sporazum s čeljabijsko, srbsko orientirano skupino. Jaz sem bil določen za začasnega vodjo komisije in med prvimi službenimi obiski, ki sem jih sprejel, je bil obisk, ki je odločil mojo bližnjo usodo. Poveljnik zdravstvene službe v češki jekaterinburški garniziji dr. Krejči je prišel radi pregleda naših vojakov. Izkazalo se je, da sva stara znanca, in ko so Čehi organizirali svoj prvi transport za pot v domovino, mi je pomagal, da sem prišel med izbrance, katere je ameriška vlada povabila, da potujejo skozi Ameriko, ki je hotela Čehom izraziti svoje priznanje za udeležbo v vojni.
Jekaterinburgu sem imel prijetno življenje, stanoval sem v najbogatejši hiši vsega mesta, pri veletrgovcu Tataru Agafurovu, ki je stavil Čehom pogoj: če že mora koga vzeti v hišo, naj bo to najučenejši med njimi. Kako sem prišel na ta sloves, ne vem, saj so imeli Čehi odlične ljudi v Jekaterinburgu. Prišel sem v to hišo in se počutil v nji popolnoma domačega. Tu sem se mogel po dolgem času posvetiti zopet študiju. Vpisal sem se v Muzejsko društvo, kije imelo lepe zbirke posebno prazgodovinske preteklosti Uralskega kraja in narodopisne zbirke. Knjižnica je bila ogromna in z vso vnemo sem se vrgel na študij ruske in druge znanstvene literature. Kolikor sem utegnil, sem se udeleževal kulturnega življenja in spoznal pri tem dva zanimiva človeka: vodja ruskega futurizma Burljuka in kiparja Sadra. Modernistična ruska literatura Majakovskega in drugih mi je končno odprla vrata za razumevanje revolucionarnih pojavov v literaturi in ko sem sredi februarja, ko je z velikim pompom prišel v Jekaterinburg sibirski diktator Kolčak, s katerim je bil zvezan češki general Gajda, ki je pravkar začel gospodovati v Jekaterinburgu in povzročil hudo nevoljo med češkim vojaštvom, stražil naš vlak na jekaterinburški postaji in čakal na odhod, sem bil že nov človek, poln načrtov in v primeri s predvojnim človek s popolnoma novim naziranjem o življenju in umetnosti. Umetnost mi je končno odkrila svojo tajnost. Zdelo se je, da sem rešil skrivnost njene sfinge. Od Aprissniga in Žigona je bila dolga pot do sem. Dvofak, Strzygowski in drugi so mi jo odkrivali na Dunaju, a sem večkrat obupaval nad možnostjo, da ji pridem do dna. Izmed filozofov mi jo je najprepričevalnejše opredelil Herbart. Ko sem prišel v Rusijo, sem se poglobil predvsem v Tolstega in se ji po njegovem eseju Sto takoje iskusstvo še bolj približal. Stik s predstavniki žive, revolucionarne sodobnosti pa me je končno pomiril ž njo.
Dne 18. febr. 1919 smo zapustili Jekaterinburg in zopet cel mesec potovali skozi Sibirijo, ki se je med našim potom prebujala v pomlad, do Vladivostoka13. Ob 35 stop. mraza smo zapustili zahodno Sibirijo, v mandžurskem Hajlarju pa smo začutili prve pomladanske vetrove. Ustavili smo se v Omsku, kjer sem si ogledal zanimivi muzej. V Tajgi sem prevzel pošto od slovenskih prijateljev iz Tomska za domovino.14 Kakih deset dni smo se ustavili v Harbinu, kjer me je zanimalo posebno kitajsko življenje v sosednjem Fudzjadjanu. Posebno rad sem obiskoval, kakor tudi pozneje v Vladivostoku, staro kitajsko gledališče. Na potu iz Mandžurije v Vladivostok so začele nastopati zapreke; boljševiki so poskušali osvojiti dele proge in tako smo stali zopet dober teden v korejskem Nikolsku Usurijskem, kjer smo bili priča velikega preseljevanja Korejcev izpod japonskega jarma na mandžurski zapad. Tu smo doživeli tudi proklamacijo korejske samostojnosti. Pozneje smo stali več dni na postaji Blagoveščenskaja /Nadeždinskaja/, kjer sem zopet v sosednji korejski vasi spoznal nekoliko življenja. V Vladivostoku smo ostali dober mesec na takozvanem Ruskem otoku, otoku neštetih trdnjav in naravnost pragozdne flore. Tu me je zopet zanimalo predvsem življenje v korejskem, japonskem in kitajskem delu. Med tem so skušali Francozje uveljaviti načelo, da kot Jugoslovan nimam pravice s Cehi domov. Rešil me je češki general Ceček, ki je odklonil vsako vmešavanje v to, koga vozi domov. Tako sem končno srečno sedel na ladjo Nanking družbe China Mail, ki nas je drugi dan pripeljala skozi nepopisno slikovito japonsko sredozemsko morje v veliko pristanišče Kobe, kjer smo ostali ves dan. V primeri s kričavim in umazanim življenjem v kitajskih mestih, me je tu presenetila izredna snažnost in red. Posebna lepota pa se osredotočuje okrog velikih svetišč. Sledilo je 16 dni potovanja preko Tihega oceana, ves čas v megli. Ko smo prekoračili črto datuma, smo odpraznovali navrženi nam dan, bila je druga sreda t. zv. dan antipodov, ki ni zabeležen v nobenem koledarju in ki ga je treba na ti črti vračunati, da ujamemo pravilni datum dneva. V Ameriki smo pristali v kaliforniškem San Diegu. Tu smo ostali 10 dni in se vadili za parado pred predsednikom Wilsonom. Imeli smo pravico nositi orožje in smo pridno zahajali v mesto, kjer so nam tudi Jugoslovani priredili lep banket. Mene so predvsem zanimali ogromni muzeji v poslopjih panameriške razstave.
Muzej človeka, ki ga je ustvaril Čeh Hrdlička, Muzej indijanskih starin in indijanska vas. Mnogo nas je zabavala tudi velika farma nojev. V Washingtonu smo se vozili po južni pacifiški železnici, skozi arizonsko puščavo, kjer nam je nočni naliv razdrl progo, mimo čudovitih skalnatih pokrajin v bližini Velikega Kanjona, mimo ogromnih nasadov kaktusov in južnega sadja in smo se ustavili v San Antoniu na mehiški meji, kjer je vladalo precej nervozno razpoloženje radi nemirov v Mehiki. Potem je šel naš pot preko Mississippija skozi San Louis in skozi razna črnska mesta v Washington. Na določen dan so nas zbrali pred Kapitolom, odkoder smo ob navdušenih vzklikih korakali v plohi skozi mesto pred Belo hišo, kjer smo bili oficirji predstavljeni predsedniku Wilsonu, ki se je Čehom v imenu Amerike zahvalil. Ob tej priliki seje prvič zgodilo, da seje na tleh Bele hiše oglasila iz ust zastopnika ameriških Čehov neangleška, češka beseda, kar je dalo povod za veliko prerekanje po časnikih, ali je to sploh dopustno ali ne.
Po sprejemu pri prezidentu so nas nameravali Amerikanci še gostiti, toda Čehi so se uprli in niso hoteli zasesti za ogled mesta poslanih avtomobilov, kar je povzročilo zopet časnikarske komentarje in intervencijo češkoslovaškega vojaškega atašeja. Končalo seje s tem, da so nas odpravili v Port News, kjer nas je ladja Susquehanna sprejela nase in nas v 12-dnevni prelepi vožnji v bleščečem soncu prepeljala v Evropo, v Brest. Francozi so nas nameravali slovesno sprejeti v Parizu, toda vojaki niso hoteli nič več slišati o sprejemih, kar nam je nakopalo očitek, da smo zboljševizirani, in so nas nameravali internirati za nekaj časa v Franciji. Pozneje so nas le pustili naprej. V Franciji je bilo mnogo vina, a malo kruha. Posledica je bila, da se nam je na mejni postaji Delle ves vlak tako napil, da so morali izdati za čas našega bivanja alkoholno prepoved. Razvedrila nas je vožnja skozi švico, ki je lepše ko takrat nisem videl. Čistota in red sta nas spominjala na antipoda v Japonski. V največji nervoznosti se je vršila pot skozi Avstrijo do prekoračenja češke meje, ki smo jo resnično ginjeni prestopili. Realnost je naslednje dni sicer pošteno otresla sentimentalne sanje ljudi, ki po štiri, pet let niso imeli nobenega sporočila od doma, toda bili smo doma. Od doma so prihajale vesti, ki so me razočarale: Italijani v Trstu, Koroška v nevarnosti itd. Čehi so bili gostoljubni in se jim ni nič mudilo z odpustom. Jaz sem obiskoval svoje češke prijatelje, kakor na potu sem se tudi tu še družil z bivšim eserovskim ruskim prosvetnim ministrom starčkom Lazarevim, kije potoval z nami. Po desetih dneh pa me je domotožje premagalo; zaprosil sem, da me odpustijo domov, ministra Hribarja, da mi omogoči transport domov. Potoval sem s transportom, kije vozil v Ljubljano angažirane češke člane za opero, med drugimi Zikovo. Na potu skozi Češko smo zopet opazili, da je več mesa ko kruha, ki ga včasih za noben denar ni bilo dobiti, uzeni pa je tako žgalo po grlu. Isto je bilo na Dunaju, kjer so nas poučili, da si moramo preskrbeti posebno dovoljenje, če hočemo dobiti kruh. Z radovednostjo smo se bližali jugoslovanski meji. Ko smo v Mariboru izstopili, se nismo mogli napasti z belim kruhom, ki so ga bile polne vse mize v kolodvorski restavraciji. Zdelo se nam je, da smo prišli v deželo največjega blagostanja. V Ljubljano smo prišli zgodaj zjutraj 24. avgusta, na dan sv. Jerneja, prav na god mojega strica v šiški. Carinski pregled je kljub velikemu premoženju 120 dolarjev, več sto franc. frankov in čeških kron ter peterih kovčkov knjig in drugega blaga brez težav minil. Moja čudna uniforma je carinika še bolj potrdila v mišljenju, da sem kot član gledališke družbe že na pol maskiran in me je pustil mimo z besedami: "Ste tudi od opere, kajne?" Ko sem naložil svoje reči na voz, sem prvega srečal svojega starega prijatelja Mazovca, ki sem ga prijazno pozdravljal, a me ni spoznal. Ko sem stopil v stričevo hišo, me tudi niso spoznali, šele sestrični Helenci se je čez nekaj časa izvil vzklik: "To je pa France." Drugi dan sem pri brivcu nasproti Uniona na Miklošičevi cesti pustil obriti brado, ki sem jo nosil od začetka vojne. "Ste pač od daleč prišli, kajne," je lezel vame. "Pa taka lepa brada!" Potem pa so zapele škarje in na cesto sem stopil že bolj domač, obremenjen samo še s spomini na dolgo potovanje.
Odslej sem živel v Ljubljani in se je moje življenje že razvijalo pred vami. Bil sem konservator spomenikov, potoval, odkrival stare freske in jih opisoval, organiziral na novo svoj predvojni delokrog in našel največje zadovoljstvo v tem svojem poklicu. Od prvega začetka sem se udeleževal bizantoloških kongresov in vzdrževal znanstvene stike posebno z zastopniki svoje stroke v avstrijskih nasledstvenih državah, Nemčiji, Poljski in Franciji. To je bilo tem lažje in tem plodovitejše, ker je bil velik del predstavnikov umetnostno zgodovinske in spomeniške stroke v Avstriji, na Madjarskem, na Češkem in Poljskem iz vrst mojih bivših kolegov in znancev iz Zgodovinskega instituta in Centralne komisije za varstvo spomenikov na Dunaju. Svoje konservatorsko delo sem, kakor veste, končno završil z večjo, mednarodno zelo upoštevano znanstveno publikacijo Monumenta artis slovenicae in z obsežno študijo o bistvu, ciljih in zakonskih osnovah jugoslovanskega spomeniškega varstva. Mednarodno so bila moja prizadevanja priznana s tem, da sem bil izbran v Mednarodni odbor za umetnostno zgodovino kot doslej edini Jugoslovan. Ko je pred dvema letoma zapustil svojo stolico na univerzi profesor Izidor Cankar, sem bil izbran za izrednega profesorja in sem po 25 letih dal slovo prvotnemu poklicu. Znano Vam je tudi, da se v svojem delu nisem nikdar omejeval na izključno strokovnjaško polje in da sem vedno iskal stika z živim življenjem, ki se ga tudi kot znanstvenik ne bojim. Mnogo mojih tovarišev namreč misli, da bi jim tako udejstvovanje moglo škodovati na ugledu. Meni ni škodovalo, čeprav sem se spustil v dnevno borbo za sodobno umetnost, ni mi škodovalo, če sem poleg znanstva zakrožil včasih tudi kako pesmico, ni mi škodovalo niti, če me pogosto niso razumeli in sodili, da sem se pošteno zaletel. Moje literarno delo je bilo zvezano predvsem z literarno in umetnostno revijo Domom in svetom, ki sem jo sam ali z raznimi tovariši urejal od l.1920 do njegovega petdesetega letnika, ko nam je znani spor z založbo prekinil sodelovanje pri tem listu. Z Domom in svetom je zvezan tudi moj prvi literarni nastop: kot višjegimnazijec sem priobčil tam oceno češke (Jiraskove) drame Gero in malo pred vojno postal njegov stalni sotrudnik. Iz tega mojega delovanja po vojni vam bo še v spominu moja borba za ekspresioniste, za Podbevška in mlado pesništvo, ki je v našem listu našlo prvo streho, in moje sotrudništvo z arhitektom Plečnikom, ki sem ga spoznal l.1920 v Pragi. Znanje ž njim je bistveno razširilo moj umetnostni horicont in predstavlja eno najvažnejših sestavin moje publicistične osebnosti. Z Domom in svetom je zvezan moj najintimnejši delež pri prizadevanju za napredek naše kulture. Kot urednik sem sodeloval en čas tudi pri znanstveni reviji Čas. Po Cankarju sem prevzel tudi uredništvo Zbornika za umetnostno zgodovino. Zadnja dela [leta!] urejam Kroniko slovenskih mest. Uredil sem tudi veliko propagandno knjigo, prvo, ki je bila tiskana doma v bakrotisku, Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki jo je izdala Zveza jugoslovanskih časnikarjev.
Mnogo pobud, mnogo zadovoljstva in mnogo odličnih prijateljev po vsi Evropi, med katerimi je bil pravkar umrli Karel Čapek, Žid Šalom Aš in tudi že ranjki nežni kajkavski pesnik Dragutin Domjanič, mi je prineslo sodelovanje v Penklubu, katerega član sem bil od ustanovitve slovenskega centra dalje in skoraj ves ta čas tudi tajnik. Kongresi v Haagu, Budapešti, Barceloni, Dubrovniku, Parizu in Pragi spadajo med moje najsvetlejše doživljaje. Borba za svobodo človeške kulturne misli in za mednarodno spoštovanje, kije glavni namen Penkluba, mi je bila in je resnična srčna zadeva.
Tudi po vojni nisem pozabil predvojnih idealov slovanske vzajemnosti, za katero sem se ves čas prizadeval v organizaciji slovanske katoliške inteligence. Znano vam bo, da sem predsedoval dvema medslovan.[skima] kongresoma katoliške inteligence. Posebno tesne stike sem navezal s Slovaki, s katerih kulturnim napredkom sem toplo sočustvoval in imam med predstavniki nove Slovaške več intimnih prijateljev. Zelo tesne zveze imam tudi z Bolgari.
Znano Vam je tudi, da sem končno brez lastnih prizadevanj za to prišel v občinski svet, kjer mi delo v gradbenem odboru ni ravno prijetno. V splošnem pa se utrjuje v meni prepričanje, da znanstvenik in literat ne spada v politično areno in je tako radi njega samega kakor radi koristi, ki jo lahko ima od njega narod, najbolje, če ga pustite pri njegovih knjigah
Profesor dr. Stele je svoj življenjepis napisal kot predavanje za klub Rotary v Ljubljani, katerega član je bil tudi sam. Besedilo je datirano 4.1. 1939. Ta življenjepis s Steletovimi lastnoročnimi popravki je hranil in ohranil akademik dr. Emilijan Cevc.
Večina fotografij je iz arhiva Umetnostnozgodovinskega instituta Franceta Steleta ZRC SAZU.
