Oton Župančič

častni občan občine Kamnik


Akademik Oton Župančič - pesnik, dramaturg, prevajalec, politik

Oton Župančič se je rodil kot prvi izmed treh otrok v trgovski družini očetu Francu in mami Ani (roj. Malič) 23. januarja 1878 v Vinici v Beli krajini. Umrl je 11.6.1949 v Ljubljani.

V šoli in zunaj nje
Osnovno šolo je obiskoval v Dragatušu, kamor se je 1880 preselil družina. Sončna Bela krajina mu je odprla svetlobni prostor, hkrati pa ga opozorila na slovensko izseljensko krizo, zlasti na izseljevanje v Ameriko, kamor se je izselilo tudi nekaj njegovih sorodnikov. Šolanje je nadaljeval v ljudski šoli v Novem mestu in se jeseni 1888 prav tam vpisal na gimnazijo. Ko gimnazijec je izdajal rokopisni dijaški list Na prelji in začel snovati prve pesmice (Zima, zima bela). 1896 je končal gimnazijo v Ljubljani, kamor se je družina preselila po gospodarski stiski. V gimnazijskih letih je pogumno iskal novih duhovnih spodbud tudi zunaj šole v prepovedanih dijaških društvih in krožkih. To udejstvovanje je bilo za njegov nadaljnji ustvarjalni razvoj vsaj tako pomembno kot šola. V Krekovem krožku se je navdušil za slovansko književnost, socialna vprašanja in začel (v Vrtcu, Angelčku, Zgodnji danici, Domu in svetu in 1896 v Ljubljanskem zvonu) objavljati prve pesmi. Nadarjeni gimnazijci so izdajali tudi svoj rokopisni list Slovenska vila. Z več pesmimi je sodeloval pri zagrebškem dijaškem listu Nada. Medtem ga je Ivan Cankar, s katerim ga je seznanil Janez Evangelist Krek, pritegnil v svobodomiselno skrivno dijaško društvo Zadruga. Tu se je srečal še s Kettejem in Murnom in skupaj danes veljajo za glavne zastopnike "slovenske moderne".


Obnovljena rojstna hiša v Vinici
(kliknite slike za povečavo)

V krogu svoje mlade družine

V kavarni (karikatura H. Smrekar)
(kliknite slike za povečavo)

Vedno razpoložen (1938)

Portet Otona Župančiča,
delo Božidarja Jakca

S svojimi najbližjimi po osvoboditvi
(kliknite slike za povečavo)

Spominska soba v rojstni Vinici

Grob velikanov slovenske moderne

Od leta 1896 do 1900 je na filozofski fakulteti na Dunaju kot Knafljev štipendist študiral zgodovino in zemljepis, 1900 je oboje absolviral, študija pa ni končal. Med študijem je zaradi slabih gmotnih razmer delal kot pisar na ministrstvu za trgovino in pisal ter objavljal pesmi. Bral je moderne revije, v okviru kluba slovenskih študentov soustanovil literarno gibanje slovenska moderna, oblikovano po vzoru dunajskega gibanja moderne ter izdal dve pesniški zbirki, Čašo opojnosti in Čez plan.

Gnalo ga je v "svet"
Od oktobra 1901 do oktobra 1902 je služil v Eggenbergu pri Gradcu enoletno prostovoljno vojaščino, ki je dajala absolventom visokih šol častniški naziv. Po končani vojaščini se je vrnil v Ljubljano in od februarja do septembra 1903 kot pogodbeni učitelj poučeval na klasični gimnaziji, potem pa se je posvetil literarnemu delu. Ustvarjalni nemir je Župančiča po dveh letih življenja doma ponovno pognal v svet. Do 1910 je potoval po Evropi.  Za dlje časa se je ustavil v Parizu, enem najpomembnejšem žarišču svetovne umetnosti in znanosti, in v Nemčiji, kjer je skušal dokončati šolo in bil več let domači učitelj mladega grofa Manfreda Attemsa v Bregenzu. Po vrnitvi v Ljubljano je postal dramaturg v takratnem Deželnem gledališču in pisal v Slovenski narod in delavsko Zarjo ocene gledaliških predstav, po Aškerčevi smrti 1913 je dobil stalno službo in postal arhivar v ljubljanskem mestnem arhivu. Istega leta se je poročil z Ano Kessler, v zakonu s katero so se jima rodili trije otroci.

Kulturnik in politik
Med 1. svetovno vojno je urejal nekatere osredje slovenske literarne revije. 1920 se je poslovil od ljubljanskega mestnega arhiva in se zaposlil pri Slovenskem narodnem gledališču v Ljubljani, kjer je najprej opravljal naloge dramaturga. Z gledališčem je bil poslej najtesneje povezan skoraj do zadnjih let svojega življenja. 1926 so ga imenovali za glavnega tajnika gledališča, vendar je ob novih poslih še vedno opravljal dramaturgovo delo. 1929 so ga povišali v upravnika obeh gledaliških hiš, Drame in Opere. To nalogo je opravljal do 2. svetovne vojne in še v začetku okupacije, ko so mu dodelili pomočnika in namestnika. Med 2. svetovno vojno je bil povezan z NOB. Poleti 1942 se je Župančič zaradi hude astme in osebne ogroženosti umaknil iz gledališke uprave v bolnišnico in v začetku 1943 v Šlajmarjev dom. Tu je ostal do konca vojne, ko je na odločen ugovor zdravnika komaj ušel aretaciji in morda tudi smrti. Po vojni je sprejel častne politične in kulturne funkcije. Od novembra 1945 je bil poslanec v zvezni in zatem v slovenski ljudski skupščini, v kateri je tudi nastopal. Gledališče je kot upravnik vodil le še eno sezono, od 1945 do 1946. Zatem je postal upravnik Zavoda za kulturo slovenskega jezika na SAZU (redni član SAZU je bil od leta 1938). Ukvarjal se je z vprašanji besedišča in besedotvorja ter z veliko zavzetostjo sodeloval pri nastajanju Slovenskega pravopisa 1950.

Revialno in društveno življenje
Oton Župančič je bil v svojem času osrednja osebnost revialnega in društvenega življenja. Vidno ju je usmerjal v smislu svobode duha in ustvarjanja ter v smislu tedanjih umetnostnih teženj in kulturnih potreb. Kot urednik dveh osrednjih slovenskih literarnih revij, Slovana (1914) in Ljubljanskega zvona (1917) ter Gledališkega lista (1920/21, 1927/28) je napisal vrsto člankov in ocen z raznih področij. Pri Slovenski matici je sodeloval pri založniškem načrtovanju in s svojimi prevodi. Kot predsednik Društva književnikov (1925-1938) je nastopal z govori o najbolj pomembnih slovenskih avtorjih in z recitacijami njihovih del. 1938 je bil izvoljen za častnega predsednika društva. Kot predsednik slovenskega oddelka mednarodne pisateljske organizacije Pen (1926-1933, 1936) je širil vednost o naši umetnosti in kulturi tudi v južnoslovanski in svetovni prostor. 1933 je postal njen častni član. Tu se je srečal tudi s Kamničanoma Franom Albrehtom in Francetom Steletom.

Poezija, proza, dramatika, esejistika in prevajanje
Oton Župančič je ustvarjal petinpetdeset let in je bil celo prvo polovico 20. stoletja v samem središču slovstvenega dogajanja na Slovenskem. Našo književnost je najbolj obogatil s svojo poezijo, pomemben pa je tudi njegov prispevek k dramatiki, kratki prozi, esejistiki in še posebej prevodni literaturi.

Svojo pesniško bero je predstavil v desetih knjigah, med temi je štiri namenil otrokom. Prva pesniška zbirka Čaša opojnosti (1899) je v slovensko liriko vnesla dekadenčno motiviko in dekadenčne stileme. Sledila ji je zbirka Čez plan (1904), ki jo odlikuje mladostni zagon, izražen v slogu novoromantičnega esteticizma in vitalizma. Tretja zbirka Samogovori (1908) je pesimistična; vsebuje filozofsko in religiozno razmišljanje, pesnik išče smisel v domovinskem čustvu in umetniškem poslanstvu. V četrti zbirki V zarje Vidove (1920) skuša premagati pesimizem z odrekanjem individualizmu in vključitvijo v širšo skupnost, kot so narod, družina in družba. Zadnja Župančičeva zbirka Zimzelen pod snegom (1945) je povezana z zgodovinskimi dogodki 2. svetovne vojne.

Župančič je bil pomemben ustvarjalec otroške in mladinske poezije. Predvsem v poznem obdobju svojega ustvarjanja je pisal zbirke pesmi za otroke in uganke, in sicer Pisanice (1900), Lahkih nog naokrog (1912), Sto ugank (1915), Ciciban (1915), Mlada pota(1920).
V dramatiki sta pomembni deli Noč na verne duše (1904) in tragedija Veronika Deseniška (1924). Zunaj omenjenih izdaj je ostalo v skoraj vseh ustvarjalnih fazah mnogo zelo zanimivih in kakovostnih pesmi, ki so zdaj pregledno zbrane v prvih petih knjigah Zbranega dela.
Za Župančičeve pesniške zbirke je značilno, da so vse po vrsti izraziti spomeniki avtorjeve prehojene literarne poti, zato je ob njih mogoče precej zvesto slediti pesnikovemu miselnemu in čustvenemu razvoju od najzgodnejšega ustvarjalnega obdobja, ko se pesnik še ves radoživ predaja igrivim doživetjem in komaj minulega otroštva, pa vse tja do pozne jeseni življenje, ko s preprosto, neposredno in pretresljivo pesniško besedo sklepa obračune in se poslavlja. Tematsko je mogoče Župančičevo poezijo razdeliti na ljubezensko, domovinsko, osebnoizpovedno, miselno, filozofsko, vojno in socialno liriko; ob tem še na balade in romance. Z otroško liriko pa si je pridobil sloves najboljšega slovenskega mladinskega pesnika. V zgodnem obdobju je pesnil v kratkih kitičnih in verznih oblikah, pozneje so postale zanj značilne tudi daljše pesmi, nekakšne himne in ode, zložene v svobodnejših verzih.
Župančičeve pesmi odlikuje zelo bogat pesniški jezik, ki je poln novih besednih zvez, metafor in simbolov, vedno novih kombinacij rim in ritma, barvnega in zvočnega slikanja. Slovensko poezijo je pesnik popolnoma poustvaril ter jo motivno in idejno obogatil in poglobil. Postavil jo je ponovno v isto vrsto s sočasno evropsko liriko, kot enakovredno ob njene najvišje vrhove.
Med esejističnimi deli izstopa razprava Ritem in metrum, pomembni so tudi njegovi eseji o jeziku in gledališču.

Obsežno je zlasti njegovo prevajalsko delo, saj je v slovenščino prevedel številna pomembna klasična literarna besedila iz skoraj vseh evropskih književnosti. Prevajal je Danteja, Villona, Shakespeara, Calderóna. Molièra, Goetheja, Balzaca, Stendhala, Dickensa, Tolstoja, Rostanda, Shawa in druge. Ob njegovih prevodih so se učili in zgledovali vsi naši pomembnejši kasnejši prevajalci.
Kot pesnik, prevajalec in mnogostranski kulturni delavec si je Župančič že zelo zgodaj pridobil velik ugled v domovini in tudi zunaj slovenskega kulturnega prostora. Župančičeva poezija je prevedena v več kot dvajset evropskih jezikov, največkrat pa sta bili prevajani pesnitvi Duma in Veš, poet, svoj dolg? Sprva so prevodi izbranih pesmi izhajali posamezno po revijah, kasneje v raznih skupnih antologijah slovenske poezije, med obema vojnama in zlasti po 2. svetovi vojni pa je izšla po svetu cela vrsta samostojnih knjižnih izdaj. O Župančiču so napisali tehtne monografske študije in posebne knjige ugledni poznavalci evropskih književnosti. Med pomembnejšimi prispevki velja omeniti na Jubilejni zbornik za petdesetletnico Otona Župančiča, ki ga je leta 1928 pripravil Kamničan pisatelj in kritik Fran Albreht.

Priznanja
Številna častna priznanja, diplomske listine in odlikovanja kažejo na velik ugled in sloves, ki ga je Oton Župančič užival v času svojega življenja. Za Kamničane je pomembno, da mu je že leta leta 1928, ob pesnikovi petdesetletnici, Občina Kamnik v počastitev delu in zaslugam, ki jih je pridobil za kulturo in jezik slovenskega naroda, podelila listino častnega meščana. Častni meščan Ljubljane je postal ob 60. letnici, leta 1938. Leta 1948 ga jeljubljansko vseučilišče imenovalo za častnega doktorja.

Vsa njegova priznanja hranita knjižnica Otona Župančiča v Ljubljani v njegovi spominski sobi in muzej v Župančičevi rojstni hiši v Vinici.

Po Otonu Župančiču je v Sloveniji poimenovanih veliko ulic, tudi v Kamniku..


Viri:

Branja, Berilo in učbenik za 3. letnik gimnazij ter štiriletnih strokovnih šol, 2006
Janez Mušič, Oton Župančič, 2007
Joža Mahnič, Oton Župančič, monografija, 1998
sl.wikipedia.org/wiki/Oton_%C5%BDupan%C4%8Di%C4%8D
Belokranjski muzej Metlika/Vinica (www.belokranjski-muzej.si)

ljubiteljska spletna stran - ureja Branko Novak © 2008 - - kopiranje prispevkov je dovoljeno z navedbo vira