France Stele

častni občan občine Kamnik 


Akademik dr. France Stele,  umetnostni zgodovinar,
konservator, profesor, likovni kritik, urednik, pisec

France Stele se je rodil 21.2.1886 pri Birtovih v Tunjicah in umrl 10.8.1972 v Ljubljani.
Bil je najstarejši od šestih otrok. Mama, Jožefa Pavlič, je kmalu po rojstvu zadnjega otroka umrla. Najstarejša otroka, Franceta in Matevža, sta vzeli k sebi mamini sestri, tako da je France od svojega devetega leta živel pri Svetelovih v Podgorju. Po ljudski šoli v Tunjicah in Kamniku ter gimnaziji v Kranju (1898-1906) se je 1907 na dunajski univerzi vpisal na oddelek za slovensko filologijo in zgodovino ter 1909 na umetnostnozgodovinski oddelek prof. M. Dvořáka. Leta 1909 se je tako posvetil zgodovinskim pomožnim vedam in umetnostni zgodovini kot izredni član v Inštitutu za avstrijsko zgodovinsko raziskovanje. V študijskih letih se je kot učenec J.E. Kreka zavzemal za njegove narodnostne in socialne ideje, sodeloval je v akciji za ustanovitev slovenske univerze in gradil prijateljstvo s slovenskimi kolegi, posebno s Poljaki. Že v tem času je popisoval umetnostne spomenike. Diplomiral je 1911 in se kvalificiral za arhivsko, bibliotečno, muzejsko in spomeniško službo. Že pred diplomo se je posvetil študiji slovenskega srednjeveškega slikarstva na Kranjskem. Tema je dozorevala v disertacijo (Gotsko stensko slikarstvo na Kranjskem), s katero je Stele leta 1912 dosegel na dunajski univerzi doktorat filozofije. V tem času ni zanemaril domačega kraja: zbiral je pesmi kolednice, sodeloval je pri prvem pevskem društvu Lira, rad je obiskoval svoje sorodnike Lectarjeve, starega očeta Tomaža, bratrance in sestrične. 1912 je postal praktikant pri dunajski Centralni komisiji za varstvo spomenikov in nato prevzel službo deželnega konservatorja za Kranjsko, vodil pa je tudi referat za koroške spomenike.

Plodno začeto delo je pretrgala 1. svetovna vojna. Na galicijskem bojišču je bil ujet in odpeljan v rusko ujetništvo (1914-1918), ki ga je prebil po raznih mestih prostrane Rusije, določneje v Sibiriji.


Deželni konzervator za Kranjsko 1913/14

Konzervator na Vrzdencu 1925
(kliknite slike za povečavo)

V dominikanskem samostanu na Ptuju
(30-ta leta)

Priznanja ob 80-letnici (1966):
Prešernova nagrada in Titovo odlikovanje

Častni občan Kamnika 1971

Odkritje spomenika v Tunjicah (1987)

Spomenik dr.Franceta Steleta v Tunjicah
(kliknite slike za povečavo)

Po vojni se je na univerzi v Ljubljani oblikovala umetnostnozgodovinska katedra. Ko se je 1919 vrnil v Ljubljano, je prevzel vodstvo Spomeniškega urada za Slovenijo. Službo konservatorja je opravljal do leta 1938. Od 1921 je honorarno predaval umetnostno zgodovino na arhitekturnem oddelku Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani. 1937 je bil imenovan za izrednega profesorja umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti, 1952 je postal redni profesor. Leta 1960 se je upokojil, kot zaslužni profesor pa predaval še naprej.

"Umetnostna zgodovina je zgodovina"
France Stele sodi med utemeljitelje slovenske umetnostne zgodovine. Prvi je zavestno in prepričujoče poudaril, da imamo Slovenci tudi svojo umetnost. Odkrival je naše umetnostne spomenike od zgodnjega srednjega veka do svojih dni, jih vrednotil in jim določal mesto in pomen v našem kulturnem in nacionalnem življenju, kot tudi v evropskem umetnostnem krogu. Ob umetninah so zaživeli njihovi ustvarjalci, katerih delo je  povezal v živ organizem umetnostnega življenja v naši preteklosti.
Čas, v katerem je deloval, ga je intenzivno pritegnil v tokove ekspresionizma, kar je razvidno tudi v spremenjenem pristopu do umetnostnih iskanj generacij po 1. svetovni vojni, odprt pa je bil tudi do drugih novih likovnih smeri vse do abstrakcije, v kateri pa je znal razločevati, kaj je iskreno spočeto in kaj trenutna dnevna narejenost.
Eno glavnih oporišč Steletovega dela je bilo načelo "umetnostna zgodovina je še vedno zgodovina", po M. Dvořáku pa ga je dopolnil z vodilom, da je umetnostna zgodovina zgodovina duha. Spekulativne teoretične enigme je odklanjal, za slovensko umetnostno zgodovino so se mu zdele prezgodnje in metodološko neuporabne. Tudi normativnemu estetiziranju  se ni podrejal, pojem "lepega" mu je zvenel osebno in ga je zato odsvetoval. Vzgojil je vso srednjo generacijo slovenskih umetnostnih zgodovinarjev. Izidor Cankar je slovensko umetnostno zgodovino teoretično utemeljil in naučil strokovne "abecede", Stele jo je usmeril v raziskovanje domačega gradiva in ji prav s tem omogočil evropsko priznanje. Sam je slovensko umetnostno zgodovino zastopal na številnih mednarodnih kongresih, zlasti pa s tiskano besedo.

Spomeniško varstvo
Bil je začetnik slovenskega spomeniškega varstva. Kot konservator je slovensko spomeniško varstvo uredil po načelih A. Riegla in M. Dvořáka ("Konservirati, ne restavrirati"). Spomenike je pojmoval kot zgodovinske in kulturne priče preteklosti. Osrednji interes Steleta je veljal predvsem spomenikom srednjeveškega slikarstva na Slovenskem. Najpogosteje je popisoval cerkve, v katerih so bile odkrite srednjeveške stenske slikarije. Svoja raziskovanja je uskladil z novimi umetnostnozgodovinskimi rezultati na Madžarskem, v Avstriji, severni Italiji in v celotni srednji Evropi. Vrsta domačih novo odkritih spomenikov se je naglo množila in vzbujala vedno večji mednarodni interes. Prav Steletu gre zasluga, da so spomeniki Slovenije stopili iz anonimnosti v vrsto že znanih in priznanih spomenikov Evrope. Odkril in rešil je številne stenske slikarije. Že pred 1. svetovno vojno je strokovno posegel v reševanje fresk pri Sv. Primožu nad Kamnikom (z odkrivanjem in čiščenjem fresk je razrešil tudi vprašanje nastanka fresk) in v Millstattu na avstrijskem Koroškem, po vojni so se vrstila odkritja na Vrzdencu,  Crngrobu, Turnišču, na Zgornjem Jezerskem, v minoritski cerkvi na Ptuju, v Vitanju itd. Ob tem delu je opredelil ikonografski sistem kranjskega prezbiterija, pogiottovsko skupino severnoitalijanskih in furlanskih slikarjev, obdelal opus Janeza Ljubljanskega, freske Andreja iz Ottinga v Slovenj Gradcu itd. Izbistrila se mu je že prva periodizacija in stilno razvojna razvrstitev spomenikov, pa tudi njihova umetnostnozgodovinska situacija. Kot konservator je delal v cistercijanskih samostanih v Kostanjevici na Krki in v Stični ter v dominikanskem samostanu na Ptuju, kjer je tudi podprl akcijo za ureditev muzeja na Ptujski Gori, v stolnici v Mariboru, na rimskem zidu v Ljubljani. Ob velikih spomenikih je skrbel tudi za preproste objekte na podeželju, prezrte, a mnogokrat zelo pričevalne za kraj in čas.
Posebno pozornost je nameni loškemu ozemlju, ki ga je pogosto obiskoval (obiski s študenti umetnostne zgodovine na Suhi in v Crngrobu pa so bili v rednem programu seminarskih vaj), prav posebno mesto pri njem pa je imel vedno Kamnik.

Član številnih organizacij in udeleženec mednarodnih kongresov
Stele je sodeloval v mnogih domačih in mednarodnih organizacijah. Od 1936 je bil član Društva za humanistične vede v Ljubljani in Mednarodne zveze muzejev. Od 1937 je bil v Mednarodnem odboru za umetnostno zgodovino (CIHA), od 1940 redi član SAZU, kjer je bil od 1. julija 1942 do 2. oktobra 1945 načelnik filozofsko-filološko-historičnega razreda, po reorganizaciji akademije pa je bil tajnik razreda za zgodovinske in družbene vede. Od 1948 dalje je bil načelnik Sekcije za zgodovino umetnosti pri Institutu za zgodovino, od 1951 je bil dopisni član Mednarodnega komiteja za spomenike pri UNESCU. Od 1955 je bil dopisni član JAZU in od 1970 SANU, od 1955 član jugoslovanske sekcije Mednarodne zveze likovnih kritikov (AICA). Bil je dosmrtni član Avstrijskega zgodovinskega instituta, častni član več slovenskih muzejskih društev in Zveze društev jugoslovanskih konservatorjev ter predsednik in nato častni predsednik Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva. Mednarodne odnose je v tridesetih letih 20. stoletja utrjeval tudi kot tajnik Slovenskega centra PEN (bil je med pobudniki ustanovitve) in na njegovih mednarodnih predvojnih kongresih zastopal Jugoslavijo v Haagu, Barceloni, v Parizu in v Pragi. Aktivno je sodeloval na bizantoloških kongresih v Bukarešti, Beogradu, Sofiji, Atenah, Rimu in Palermu, prav tako na mednarodnih kongresih za umetnostno zgodovino v Parizu, Švici, Londonu, Amsterdamu, Benetkah.

Bogata bibliografija
V svojem izredno plodnem življenju je Stele poleg številnih gesel v leksikonih, še posebej v Thieme-Beckerjevem leksikonu (Allgemeines Lexikon der Bildenden Künstler), napisal okoli 600 razprav, poročil, esejev in publikacij.
Izsledke je objavljal v poročilih in študijah v Zborniku za umetnostno zgodovino. Na temelju terenskega dela je za Kamničane nastala pomembna knjiga Politični okraj Kamnik (1929), prva slovenska po sodobnih metodah zasnovana topografija umetnostnih spomenikov (opisi cerkva, dvorcev, gradov, posameznih stavb v mestu, znamenj, kapel, spomenikov v tedanjem političnem okraju Kamnik; tj. Kamnik, Komenda, Mengeš in Domžale). Posebno dragocenost tako topografije kot zapiskov pomenijo izpisi iz arhivalnih virov, katerih originali so v mnogih primerih med 2. sv. vojno propadli. Neposreden stik s spomeniki in priprave na Zgodovinsko razstavo slovenskega slikarstva v NG v Ljubljani 1922 so pobudili nastanek knjige Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih (1924): pionirski pregled umetnostne preteklosti je zajel delež slovenskega človeka v zgodovinskem umetnostnem razvoju in ovrgel miselnost, da je umetnost na Slovenskem živela le od tujih, italijanskih in nemških vplivov. Pregled slikarstva do romantike je zbral v knjigi Monumenta artis Slovenicae I-II (1935-1938). Pomembno je njegovo delo Umetnost zapadne Evrope: oris njenih virov in glavnih dob njenega razvoja (1935). Srednjeveško slikarstvo je prvič celovito predstavil v knjigi Cerkveno slikarstvo med Slovenci (1937), drugič pa v delu Slikarstvo v Sloveniji od 12. do srede 16. stoletja (1969). 1949 je izdal knjigo Slovenski slikarji. Postumno je v zbirki Ars Sloveniae izšla knjiga Gotsko stensko slikarstvo (1972). Za ozemlje, razpeto med tri velike kulture ter Mediteran, Alpe in Panonijo, je sprejel kot najprimernejšo umetnostnogeografsko metodo in jo prepričljivo realiziral že ob študiju srednjeveškega slikarstva in posebno v razpravi Geografski položaj gotskega slikarstva v Sloveniji (1950), še širše pa v knjigi Umetnost v Primorju (1960). V ta sklop se uvrščajo tudi pokrajinsko zajeti pregledi, med drugim Umetnost v Kamniškem okraju (1938). Ob preučevanju gotskega slikarstva subalpskega sveta (od Genovskega zaliva čez Švico, Tirolsko, Koroško in Kranjsko do Istre in Kvarnerja) je dognal, da sega sorodna ubranost tega kulturnega pasu prek gotike tako rekoč do moderne. Posebno ga je pritegnil problem t.i. karolinškega vozla in s tem pleteninaste ornamentike, ki ji je posvetil študijo Predromanski ornament iz Slivnice (1944). V ta vsebinski sklop spada tudi razprava o kapelah na Svetih Gorah Vorromanisches aus Slovenien (1952). S številnimi študijami je France Stele pospremil delo arhitekta Jožeta Plečnika, ki ga je spoznal v Pragi, v Ljubljani pa stike z njim še poglobil. Iz njunega sodelovanja sta nastali knjigi Architectura perennis (1941), ki je prava "spoznavna teorija arhitekture, njenega razvoja in njenih temeljnih sestavin, lupine in prostora", in Napori (1955), ki z osebnim podoživetjem posredujejo arhitekturo preteklosti, domačo in tujo, vtise Aten, Benetk, Budimpešte, Ljubljane; knjiga Arhitekt Jože Plečnik v Italiji (1967) podprta z umetnikovimi osebnimi pismi, govori o tem, da je vizija arhitekture ideje lahko celo pomembnejša od njene resničnosti. Knjiga Slovenski impresionisti (1970) zajema likovne profile slikarjev, katerih delo je Stele tesno sodoživljal in ga svojsko interpretiral.

Zorenje slovenske umetnosti je dolga leta spremljal kot urednik revije Doma in sveta (1920-1930), že na Dunaju je urejal akademsko glasilo Zora, v Ljubljani sam ali z drugimi Kroniko slovenskih mest in Zbornik za umetnostno zgodovino.

Priznanja in odlikovanja
1935 je bil imenovan za častnega poljskega konzula. Leta 1962 je prejel zlati doktorat dunajske univerze, 1969 častni doktorat ljubljanske univerze, 1966 Prešernovo nagrado za življenjsko delo in red zaslug za narod z zlato zvezdo ter 1969 Herderjevo nagrado. Leta 1971 je za dolgoletno delo in velike uspehe na področju slovenske in jugoslovanske umetnostne zgodovine prejel listino častnega občana Kamnika. Od 20. marca 1975 se po njem imenuje Umetnostnozgodovinski institut Franceta Steleta ZRC SAZU, od leta 1990 pa Slovensko konzervatorsko društvo vsako leto podeljuje zaslužnim slovenskim konzervatorjem Steletove nagrade in priznanja. V Kamniku smo po njem poimenovali ulico - Steletova cesta in mu leta 1987 postavili spomenik pred osnovno šolo v Tunjicah.


Viri:
Enciklopedija Slovenije (12. zvezek), 1998
Franc Svetelj, Dr. France Stele, Kamniški občan, junij 1971
Ivanka Učakar, Dva kamniška Franceta in slovenski center PEN (Ob 120. letnici rojstva dr. Franceta Steleta in ob 80. letnici ustanovitve slovenskega centra PEN), Kamniški zbornik, 2006
Emilijan Cevc, Umetnostni zgodovinar in prof. France Stele in loško ozemlje

ljubiteljska spletna stran - ureja Branko Novak © 2008 - - kopiranje prispevkov je dovoljeno z navedbo vira