Kraj mu je bil všeč, zato si je večkrat rezerviral stanovanje v graščini na Zapricah. Tam, prav pogosto pa tudi v prijazni mali gostilni Vinska trta pri Vivodovih v današnji Parmovi ulici, je ustvaril marsikatero svoje delo. V to gostilno so občasno prihajali tudi drugi poznani slovenski likovniki, literati. Sčasoma se je spoznal in se družil z umetniško dejavnimi Kamničani, županom in drugimi uglednimi meščani ter z nekaterimi tudi prijateljeval. Med njegove boljše prijatelje so sodili pisatelj Fran Albreht, likovnica Fanika Kratnarjeva, muzealec in mecen mnogim umetnikom dr.Josip Nikolaj Sadnikar ...
Dr. Velimir Vulikić je v svoji knjigi Kamniški kulturnik in mecen Josip Nikolaj Sadnikar ( Znameniti Kamničani, 2005) zapisal tole prigodo, ko je Josip N. Sadnikar obiskal upravitelja graščine na Zapricah Gerloviča:
"Pravkar sem dobil pismo od našega rednega gosta in spoštovanega pesnika Otona Župančiča. Preberi."
Gerlovič mu je ponudil znano pisavo: "Spoštovani gospod Gerlovič, prosim Vas, prejmite na znanje, da smatram svoj pismeni dogovor z gospodom Vitezom Schneiderjem zastran stanovanja na Zapricah (lansko stanovanje profesorja Kozaka) za definitivni. Upam, da se pridem glede prihoda, drv, mleka itd. še z Vami ustno pogovoriti in Vas z gospo soprogo lepo pozdravljam jaz in moja družina."
Sadnikar osebno še ni poznal tega vse bolj popularnega Belokranjca. Med vojno je rad prebiral reviji Slovan in Ljubljanski zvon, ki ju je urejal Zupančič. Imel je njegovo zbirko otroških pesmi Ciciban, ki jo je Štefka rada brala otrokoma, onadva pa sta še raje poslušala.
"Rad bi poznal tega poeta. Pripelji ga, da mu pokažem muzej," je Sadnikar naročil upravniku gradu, v katerem so ljubljanski veljaki radi počitnikovali.
Na snidenje z Župančičem ni dolgo čakal. Ker so bili Kamničani ponosni na stalnega gosta, ki je priljubljeno Veroniko Deseniško napisal v njihovem mestu, ga je januarja 1928 županstvo, tudi v Sadnikarjevi navzočnosti, razglasilo za častnega meščana.
Pesnik je postal drugi po vrsti kamniški častni meščan (štiri leta prej je to priznanje pripadlo generalu Rudolfu Maistru). Na diplomi, ki je ohranjena in jo je možno videti v spominski sobi v Knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani (*), je zapisano:
"Mesto Kamnik imenuje velikega slovenskega pesnika in besednega umetnika, svojega odličnega in dragega gosta gospoda OTONA ŽUPANČIČA ob 50 letnici njegovega rojstva v počastitev njegovega genijalnega dela in v priznanje dragocenih zaslug, ki si jih je pridobil za kulturo in jezik slovenskega naroda, za svojega častnega meščana."
Diploma, likovno delo kamniškega likovnika Mihe Maleša, je v pozlačenem zlatem okvirju, delo kamniškega rezbarja Ivana Klemna.
Na Župančičevo bivanje v Kamniku je sicer ohranjenih le nekaj drobnih spominov, k sreči pa je med njimi celo nekaj verzov, ki jih je pesnik posvetil svojim kamniškim prijateljicam in prijateljem, najstarejši pa so prigodni verzi ob 50-letnici kamniške čitalnice 1919:
7. septembra 1919 je Kamnik proslavil 50 letnico obstoja kamniške Narodne ćitalnice. Ob tej priložnosti je izšel časopis Kamničan, ki na prvi strani kot uvodni prispevek objavlja verze Otona Župančiča:
Jaz čutim danes vseh živih dan.
Moje srce kipi in polje,
moja duša je židane volje
kot bila bi pila kraški teran.
Kamničanki Ivanki Albrehtovi je pesnik 31. avgusta 1923
na Zapricah
v njeno spominsko knjigo zapisal:
A kdo je rekel, da so sanje blazne?
Kdor ni spoznal, da je ta svet prepad,
in treba preko njega po zaklad,
ki so brez njega naše duše prazne.
Kamniški likovnici Faniki Kratnarjevi
je prav takrat podaril tele verze:
Za sencami, za bežnimi oblaki,
ki v nič jih razprši najmanjši dih,
do smrti se lovimo, siromaki -
iz njih rojeni se vtopimo v njih
Iz kasnejših let so poznani verzi, ki jih je pesnik posvetil prijatelju Josipu Nikolaju Sadnikarju,
ko je ta leta 1937 postal kamniški častni občan.
Na diplomi častnega občana je zapisano:
Mlad si v delavnici očeta gledal,
zamaknil se v starine naših dedov:
kar so ustvarila kladiva in dleta,
kar igla v rokah babice, dekleta,
to skrbno spravljeno, tam razmetano,
vse žive dni zasledoval si vdano.
Čas te lepote bi nam raztresel,
ti si jih zbral, v zavetje varno znesel;
po naših skrinjah bil bi tujec šaril.
ti si mu jih zaprl, ključ nam podaril.
Tvoj dom zlat hram za kamniško je mesto:
sprejmi zahvalo za ljubezen zvesto
Kamniški gasilci pa so zelo ponosni na njim posvečen verz:
Ne boj se za pomoč, mi bdimo dan in noč!
V spominih gasilca Jožeta Berleca, tudi kamniškega častnega občana, preberemo,
da se je originalni pesnikov zapis izgubil, a verz je ohranjen tako na starem kot na novem gasilskem praporu.
Prvi prapor z Župančičevim verzom na njem so kamniški gasilci razvili leta 1928. Razvitje prapora gasilske župe Kamnik je bil velik dogodek, ki mu je prisostvovalo več kot 600 uniformiranih gasilcev te gasilske župe, udeležili pa so se ga tudi vrhovi takratne srezke in občinske oblasti in gasilskih zvez in organizacij.
Oton Župančič in Viktor Mihelčič
V ljubljanski operi se je leta 1925 srečal s kasnejšim častnim občanom Kamnika, takrat komaj 12- letnim Viktorjem Mihelčičem, in mu s posvetilom Belokranjec Belokranjcu poklonil knjižico "Sto ugank".
---
(*)
Miha Maleš , Diploma častnega meščanstva mesta
Kamnik Otonu Župančiču, monotipija , 1928 ;
imetnik - Mestni muzej Ljubljana , inv. štev.: 510:LJU; 0021602;
- na ogled - Župančičeva spominska zbirka - stalna
razstava Mestnega muzeja Ljubljana v Knjižnici Otona Župančiča, Kersnikova 2 v Ljubljani .
