Josip Nikolaj Sadnikar

častni občan občine Kamnik


Josip Nikolaj Sadnikar – doktor veterine, ustanovitelj prvega zasebnega muzeja

Josip Nikolaj Sadnikar se je rodil 5.12.1863 v Ljubljani očetu Valentinu, pozlatarju in pasarju, in materi Johani (rojeni Wolmuth). Umrl je 4.11.1952 v Kamniku. Po ljudski šoli je obiskoval klasično gimnazijo (licej) v Ljubljani. Po končanem šestem razredu je šel leta 1882 za štiri leta na Dunaj na študij veterine. Na veterinarski visoki šoli je diplomiral 1886. Po študiju se je tu izpopolnjeval tudi iz mikrobiologije, serologije in higiene mleka. Po zaključenem izpopolnjevanju se je kot mlad veterinar vrnil in po krajših službah v Ljubljani (1886), Radovljici (1887) in Črnomlju (1887-1889) prišel 1889 v Kamnik. Vse do upokojitve 1926 je deloval kot okrajni veterinar in veterinarski inšpektor. V kamniškem okraju je organiziral veterinarsko službo, uredil higiensko službo in v Krtini pri Domžalah zgradil živalsko grobišče. Kmalu ob prihodu v Kamnik pa je vzljubil tudi turistični, zdraviliški, trgovski in gospodarski mestni utrip ob vznožju slikovitih kamniških planin.

Zbiratelj starin in "Sadnikarjev muzej"
Sadnikar je ob poklicnem delu marljivo zbiral etnografske, arheološke in kulturnozgodovinske predmete ter 1893 v svojem domu na prošnjo oblasti za javnosti odprl zasebni muzej, ki ga je skozi vsa naslednja leta še bogatil in dopolnjeval z mnogimi sodobnimi umetninami. Sadnikarjeva muzejska zbirka je prva, najstarejša, največja oz. najbogatejša in najbolj pomembna zasebna zbirka na Slovenskem, ki je poznana tudi v tujini. Hkrati velja za prvo kulturno ustanovo v Kamniku. Kot neutrudni zbiratelj in hranitelj starih predmetov, ki pričajo o davni preteklosti tu in v širši okolici živečih narodov (predvsem pa Kamnika in njegove širše okolice), je bil posredno prosvetitelj množice ljudi na vasi in v mestih.


gospa Štefka in soprog Josip N. Sadnikar
(kliknite slike za povečavo)

knjiga gostov muzeja (izdelal Slatnar 1893)

iz množice podpisov v knjigi gostov ...
(kliknite slike za povečavo)

med obiskovalci sta bila tudi
Rudolf Maister in Oton Župančič (večkrat)
(kliknite slike za povečavo)

diploma častnega občana 1937

družina Sadnikar leta 1948

Starinske predmete je začel zbirati že v dijaških letih. Veselje do zbiranja v zgodnji mladosti je v njem med drugim spodbudila očetova delavnica (pasar in pozlatar, ki je za cerkvene potrebe popravljal tudi starejše pasarske izdelke), v kateri je Josip Nikolaj poleg spoznavanja osnovnih pojmov o umetnoobrtni izdelavi in obdelavi kovin ter o zlatenju in vlivanju, prišel v stik tudi s starim in lepim in se začel živo zanimati za stare predmete, njihovo poreklo, umetniško in zgodovinsko vrednost. Mladi šolar je tako kmalu spoznal dragocene kelihe, monštrance, lestence in svečnike  ter pri tem dobil prvi poduk o ravnanju s starinami.

Predmete za zbirko je zbiral na različne načine, predmete je dobil v dar ali v poplačilo za živinozdravniške usluge, jih zamenjeval pri znancih in prijateljih, ki so bili prav tako zbiratelji (doma in v tujini), in jih kupoval, večinoma pri kmetih, v cerkvah, samostanih in gradovih. V veliko pomoč pri zbiranju sta mu bila brata Franc (veletrgovec z železnino v Celovcu) in Žan (veletrgovec s steklom in porcelanom v Gradcu). Spodbudno v pomoč pa naj bi mu bilo pri zbiranju tudi prijateljstvo z grofom Edvardom Karlom Borromäusom Gastonom Pöttickhom, von Pettenegg iz Friesacha na Koroškem. Zavzetost Sadnikarja za starine je bila splošno znana na območju njegovega službovanja in tudi prek lokalnih meja, tako da so mu ljudje po lastni iniciativi nosili stvari ter ga o vsem obveščali.
Zbirka je tako vznemirjala Sadnikarjevo umetniško čud in strast, da se je sam ali s pomočniki preizkušal v izdelovanju kopij – tako obrtniških izveskov, arheoloških predmetov, pripisov na kositrnih posodah, orožja, različnih kulturnozgodovinskih predmetov. Delavnica v prizidku hiše na dvorišču mu je bila pri tem v veliko oporo. Še z večjim ponosom pa obiskovalcem muzeja razkazoval raznoliko in številčno obsežno gradivo zbirke.

V šestdesetletnem razdobju je Sadnikar zbral več kot 3000 predmetov velike zgodovinske in kulturne vrednosti, pomemben delež k temu je z dragocenim porcelanom in kristalom dodala zbirateljeva soproga, Kamničanka Štefka Novak. Leta 1964 je Kamniški muzej (Zaprice) za svojo zbirko odkupil 1468 predmetov. Hiša na Šutni 33, kjer je od leta 1891 živel Josip Nikolaj in vanj začel nameščati zbrane predmete in tako osnoval muzej (svoj življenjski prostor je osiromašil na eno sobo, medtem, ko je zbirka zavzela dve sobi in vhodno vežo v pritličju ter tri sobe in zastekljen hodnik v prvem nadstropju), danes še vedno hrani več kot 1500 eksponatov. Med njimi prevladuje srednjeveško hladno orožje, sakralni predmeti, stari ključi, okovja za kmečke skrinje in vrata, stilno pohištvo, porcelan, barvasti in brušeni kozarci, posoda, dragocene slike in kipi ter druga umetniška dela, knjige, vezenine, avbe narodnih noš, ure, svetila, hišni izveski, panjske končnice, od arheoloških najdb pa okostje jamskega medveda.
(Danes z muzejem opravlja njegov sin, dr. Niko Sadnikar, ki z veseljem vodi po muzeju in pove ogromno zanimivosti.)

Sadnikarjeva zasebna zbirka je bila vedno strokovno upoštevana ter kljub raznovrstnosti dragocenega gradiva – materialne in duhovne kulture na Slovenskem – velikokrat predmet znanstvene obravnave in citiranja. Bila je tudi temelj za postavitev razstave slovenskih mest v letu 1931 v Ljubljani. Fran Govekar, takratni tajnik Mestnega načelstva Ljubljane, se je neposredno obrnil na Sadnikarja za izposojo predmetov, ki naj bi na tej razstavi predstavljali mesto Kamnik v preteklosti. 3. oktobra 1950 je Zavod za zaščito in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije izdal odločbo o zaščiti Sadnikarjeve muzejske zbirke, v kateri je zapisano tudi, da zbirka kot celota predstavlja lokalni muzej, za katerega je značilna vsestranost muzejskih predmetov.

Član številnih društev
Leta 1892 se je Josip Nikolaj Sadnikar včlanil v prvo slovensko pevsko društvo Lira, bil je aktiven član kamniške čitalnice, kjer je včasih v dramski skupini tudi sam igral, skupaj s Koželjem pa sta risala kulise. Igral je v Salonskem orkestru, kjer je med drugim spoznal tudi svojo ženo, aktivno sodeloval v telovadnem društvu Sokol in bil med ustanovitelji kamniškega planinskega društva. Leta 1927 se je včlanil v združenje zbiralcev "Kolektor" v Kranju.

Fotografija
Pomembno in odločilno za Kamnik je tudi Sadnikarjevo zanimanje za fotografijo, saj je prav on navdušil zanjo kasneje vidnega kamniškega fotografa Aparnika in mu poklonil prvi fotografski aparat. V Sadnikarjevi zbirki je ohranjenih nekaj po nastanku zgodnjih in zanimivih fotografskih plošč. Sam je pričel fotografirati leta 1887.

Mecen
Širok Sadnikarjev interes za kulturo je dopolnjevalo in bogatilo njegovo mecenstvo. Izstopajoča na tem področju je bila njegova pomoč pri umetniškem razvoju Maksimu Gaspariju, ki se je razvila v prav posebno prijateljstvo. Sadnikar ga je iz trgovske stroke (delo trgovskega pomočnika je opravljal pri kamniškem trgovcu Strgarju) preusmeril v slikarsko ustvarjalnost in odkritemu slikarskemu talentu omogočil šolanje. V Sadnikarjevi galeriji likovnih umetnin je z najštevilčnejšimi deli zastopan prav Gaspari. Občasno je gmotno podpiral tudi šolanje Hinka Smrekarja in še nekaterih drugih slikarjev.

V krogu "velikih" prijateljev
Ker je bil Josip tudi likovno občutljiv intelektualec, saj se je tudi sam občasno ljubiteljsko preizkušal v risanju in slikarstvu (študiju slikarstva se je zaradi želje staršev odrekel), je razumljivo, da je bil krog umetnikov in povezovanja z njim širok. Ob "kamniških umetnikih" - od Maksima Gasparija, Maksa in Antona Koželja, Mihe Maleša, Staneta Cudermana, rezbarjev Ivana Klemena in Lojzeta Kozjeka – je bila na Sadnikarjevo hišo vezana še vrsta drugih umetnikov. Iz vrha pomembnih osebnosti iz likovnega sveta so to slikarji Ferdo Vesel, Ivana Kobilca (z obema je prijateljeval že kot otrok), Matija Jama, Matija Sternen, Ivan Grohar, Gvido Birolla, Rihard Jakopič, Saša Šantel. Imel je stalne in trde stike z arhitektom Jožetom Plečnikom, prijateljeval je tudi s kiparjem Ivanom Povirkom, hrvaškim kiparjem Ivanom Meštrovićem, Stanislavom Peruzzijem, Ivanom Zajcem. Bil je prijatelj režiserja in skladatelja Ivana Parme in Emila Adamiča, dirigent zagrebške opere Nikola Folerja in še nekaterih.

Priznanja
Za njegove zasluge pri uvajanju veterinarske službe, za dosežke na področjih kulture, za skrb za kulturno dediščino in zgodovino Kamnika se mu je mesto pod kamniškimi planinami oddolžilo leta 1937 s podelitvijo naziva častni občan mesta Kamnik, tako kot pred njim že generalu Rudolfu Maistru in pesniku Otonu Župančiču. In še danes je ime Josipa Nikolaja Sadnikarja, ki je posredno zaslužen tudi za promocijo Kamnika in Slovenije v evropskem prostoru, v Kamniku zapisano z zlatimi črkami.

Viri:
Enciklopedija Slovenije ( 10. zvezek), 1996
Josip Nikolaj Sadnikar, Kulturni center Kamnik, Muzej, razstava 1982
Dr. Velimir Vulikić, Znameniti Kamničani, Kamniški kulturnik in mecen Josip Nikolaj Sadnikar, 2005
http://www2.arnes.si/~ljsikka3/sadnikar/   
http://sl.wikipedia.org/wiki/Josip_Nikolaj_Sadnikar

kliknite za prikaz prostorskih slik
(morda boste morali najprej posodobiti pomožni program Java - enostavno in hitro, nato pa še 2x posebej potrditi, da zaupate datotekam prostorskih slik)
ljubiteljska spletna stran - ureja Branko Novak © 2008 - - kopiranje prispevkov je dovoljeno z navedbo vira