V letošnjem maju mineva poldrugo desetletje od takrat, ko sem »jemal slovo« od profesorske službe in Srednje šole Rudolfa Maistra. Med opravljanjem zaključnih obveznosti na šoli sem se poslavljal tudi od Prvega slovenskega pevskega društva Lira iz Kamnika
Kakšne usodne življenjske prelomnice sploh nisem občutil, bil sem pripravljen in na dan »odhoda« sem komaj čakal. Od petja pri Liri sem se hotel posloviti po zaključnem koncertu zborovodje Sama Vremšaka (23. aprila 1993), vendar me je pevske druščina zadržala (še) za dve leti.
Približno v istem času sem načrtoval svojo upokojitev, vendar so spremembe pokojninskega sistema odločile drugače. Vse skupaj se je odmaknilo za dve leti, ki ste bili za mene zelo naporni. Res pa je, da so dijaki sočustvovali in lepo delali z menoj..., so se pač bali »nove metle«!
Naj se povrnem k tistim napornim majskim dnevom leta 1995. Dokončati je bilo treba predpisani program, izvesti in popraviti teste ter zaključiti ocene za štiri
oddelke maturantov srednje ekonomske šole ipd. - Vse skupaj se je prepletalo s pevskimi obveznostmi pri Liri in Kamniškimi koledniki. Poleg tega je bilo treba (za)peti pri pogrebih in porokah, na cerkvenem koru in jubilejnih slavjih..., pa še kakšna podoknica je prišla vmes.
Nekje nad Atlantikom sem se šele zavedel, da stopam v novo življenjsko obdobje. Na to dejstvo sta me opozorila glasbena sopotnika Božo in Rok. Oba sta začela posredovati bogate izkušnje iz svoje upokojenske prakse - skoraj z zavistjo sta poudarjala, da vsakdo nima sreče, da bi s koncertno turnejo na drugi strani oceana začenjal upokojensko kariero...
V polsnu sem se poslavljal od »šolmošterske prakse«, premišljeval o generacijah srednješolcev, ki so prihajale, odhajale in bile vedno enako mlade, navihane, zdrave, kritične ... in bile vedno bistveno boljše od družbenega okolja, v katerem so odraščale. - To so spoznali že stari Grki!
Še danes sem hvaležen svojim dijakom, da sem z njimi lahko delil tudi vtise in spomine s pevskih turnej Lire, Kamniških kolednikov in drugih glasbenih skupin. Prepričan sem, da so bili to prijetni in koristni trenutki sprostitve, ki so veliko doprinesli k širitvi duhovnega obzorja, pa čeprav so šli večkrat na račun vsebin in smotrov pouka matematike. - Dijaki so tudi brez predsodkov sprejemali in pozitivno vrednotili moje sodelovanje s cerkvenimi pevci iz Stranj, ansamblom Kamniktiti in drugimi, ki so pod vodstvom župnika in vsestranskega glasbenika Franceta Gačnika utirali nova pota v cerkveni glasbi.
Na različnih srečanjih z mojimi maturantkami in maturanti zvem marsikaj o tem, kaj sem takrat »nakladal« o Argentini, Braziliji, ZDA, Kanadi, Avstraliji, različnih evropskih državah, pa tudi o nastopih med Slovenci tostran in onstran meje, kamor me je zanesla slovenska pesem. Zanimivo je poslušati zgodbe o tem, kako so me »okoli prinašali«, včasih pride na dan tudi kakšna zamera, zaradi nezaslišanih krivic pri ocenjevanju in (ne)opravičevanju izostankov. Ker so moji dijaki(nje) postali poslovni ljudje in skrbni starši, zvem mnogo novega (ali pa tudi starega) o družbenih problemih in današnji mladini, ki da seje sploh ne da krotiti...!
Pa jih spomnim na stare Grke in dejstvo(l), da so oni imeli pač boljše starše! Malo čudno me gledajo, ko jim povem, da sem se po sedemnajstih letih dela v zavarovalnici vrnil v svoj prvotni poklic med srednješolsko mladino, kjer sem si celil rane in pozdravil živce zaradi različnih samoupravno-socialističnih pretresov v prejšnji službi.
Po tem daljšem uvodu moram vsaj nekaj besed posvetiti zgoščenki Spomini na Liro (Arhiv Janeza Majcenoviča). Za to zgoščenko z naslovom vred se moram zahvaliti Dominiku Krtu; brez njega ne bi bilo tudi drugih zgoščenk dokumentarnih avdio-spominov, ki jih imam na prepevanje z različnimi pevskimi zbori in drugimi zasedbami (Gačnikovi Stranjani, PSPD Lira, MePZ Cantemus, Kamniški koledniki, posnetki s Hubertom Bergantom, Jožetom Gostičem idr.).
S posnetki nekaterih pesmi in dveh radijskih oddaj želim predstaviti drobce zgodbe Lirinega pevca in solista, ki je 33 let preživel v družbi pevskih tovarišev iz vrst delavcev, kmetov, obrtnikov, študentov in intelektualcev vseh ravni.
Ne glede na starost, poklic, svetovnonazorske in druge usmeritve, s(m)o Liraši vedno znova potrjevali ugotovitev ameriškega glasbenika Leonarda Bernsteina: ...pojemo, igramo, dihamo skupaj, hodimo drug z drugim... ...bolj blizu si kot ljudje sploh ne moremo biti!
Da je bilo vse to mogoče, pripisujem v veliki meri Urinim predsednikom Albertu Čebulju, Ediju Pernetu in Marjanu Novaku, ki so s svojimi sodelavci v »mojih« časih ustvarjali pogoje za uspešno delo pevskega zbora in umetniškega vodje Sama Vremšaka, ki je bil zborovodja, solist, pianist, orglavec in še kaj. V njegovem bogatem skladateljskem opusu je bilo precej skladb in priredb, napisanih za Liro.
Dragoceni so tudi njegovi pisni prispevki v zvezi z Liro; med njegovo zapuščino je tudi šop orumenelih listov z naslovom: Nastopi, koncerti in turneje 1. slovenskega pevskega društva Lira iz Kamnika za obdobje 1962 -1993. Sedemindvajset strani s približno dvestoštiridesetimi zapisi s podatki za enega ali več glasbenih dogodkov predstavljajo svojevrstno kroniko, ki sem jo sodoživljal od prve do zadnje vrstice! O tej kroniki sem podrobno pisal v nekrologu Samu Vremšaku (1930-2004) v Kamniškem zborniku 2006. Naj povem le to, da sva se kot Lirina upokojenca (ali kot se je Samo večkrat ponorčeval: Lirina preužitkarja) srečevala ob različnih priložnostih, vse prevečkrat na pogrebih skupnih znancev in prijateljev! Po telefonu sva izmenjavala in preverjala različne informacije o skladateljih, nekaterih zgodovinskih osebnostih, kamniških posebnežih in ... celo o žganjekuhi.
Leta 1962 je Lira praznovala svojo 80-letnico. Z jubilejnim koncertom je svoje zborovodstvo pri Liri sklenil Ciril Vremšak (1900 - 1968). Takrat je Lirine vrste zapustilo kar nekaj starejših pevcev in treba je bilo poiskati »naraščaj«, kamor so uvrstili tudi mene, ki sem malo pred tem odslužil vojaščino. - Bila je prva vaja, bilo je nekaj novih pevcev in bil je nov zborovodja, ki je novo Lirino kroniko začel pisati z naslednjimi besedami:
Jeseni 1962 je za Cirilom Vremšakom prevzel umetniško vodstvo 1. slovenskega pevskega društva Lira iz Kamnika njegov sin Samo Vremšak. Do pomladi 1963 je naštudiral celovečerni koncert.
26. maja 1963: Koncert v Železni Kapli
28. maja 1963: Snemanje za Radio Celovec
6. junija 1963: Celovečerni koncert v Kamniku
(Debut S. Vremšaka v domačem kraju)
Nato sedemindvajset gosto tipkanih strani kronike, in še zadnji zapis:
Res je, da le zapisane besede ostanejo, vendar imajo tonski zapisi drugačno vrednost in težo!
Posnetek Koncerta po željah poslušalcev na 1. programu Radia Slovenija je bil že 22. avgusta 1984. S pomočjo urednika Danila Čadeža je nastala in ostala prikupna oddaja o Liri.
120-letnici Lire je bila posvečena oddaja Sloven'c Slovenca vabi, kjer sem 5. decembra 2002 z voditeljico Natašo Ličen in sodelavci lahko zvočni mozaik direktno "poslal v eter".
V vsako oddajo sem »podtaknil« po eno pesem z mojim solističnim vložkom (Lovro Horvat: N'ča bom več vinca piu; Pavle Kernjak: Jes s'm ta lijp' Šimen).
Po enakem kriteriju sem dodal še dva studijska posnetka (Emil Adamič: Vasovalec; Ciril Vremšak: So še rož'ce u hartelnu žavovale) in dve pesmi, kijih je na Lirinem koncertu na navaden »kasetar« posnel eden od Krtovih fantov. Naj se ve, kako smo prepevali rusko pesem o Stjenki Razinu (Volga, Volga...) in kako sva z Rokom Lapom "blestela" v znani Ribniški!
Proti koncu maja 2010 gre, ko pišem te vrstice. Te dni bi Samo Vremšak praznoval svojo 80-letnico in zato je prav, da zgoščenko spominov sklenemo z njegovo priredbo koroške ljudske pesmi "Ko bi Zilo noj Drav'co prepvavati znov"...
Nekaj simbolike je v tem, da nam zborovodja sam značilno koroško peteroglasje »po fantovsko zaviža« - ko pobič onkraj Drav'ce vriska... k'ne more sam čriez!
Avtor zapisa: Janez Majcenovič
V Kamniku, maja 2010
(zapisano ob izdaji zgoščenke Spomini na Liro, arhiv Janeza Majcenoviča)
