Na videz je pravzaprav čudno, da se v času, ki usmerja pogled tako odločno v prihodnost kot naša doba in ko se zdi, da smo vsemu preteklemu dokončno obrnili hrbet, vzporedno s podvojenim zanimanjem za razne zgodovinske stroke razvija tudi muzejstvo, kot še nikdar doslej. Morda tega ne bi mogli trditi zgolj na podlagi števila muzejskih obiskovalcev, pri katerih se pojem muzejstva in spomeniškega varstva še vedno druži z vonjem po naftalinu in zatohlosti, z občutjem mračnosti in preživetosti, kot spričo dejstva, da so se zlasti v zadnjih letih razne muzejske ustanove in zbirke razrasle kot gobe po dežju. Skoraj neverjetno se sliši, da imamo danes samo na Gorenjskem, ki predstavlja le majhen del celotne Slovenije, kar sedem muzejskih zbirk oziroma ustanov, že postavljenih ali pa v pripravi. Nova muzejska mreža je pokrila vse slovenske pokrajine od Pirana do Murske Sobote in od Jesenic do Metlike. Tesneje se z muzejskim delom povezuje večinoma tudi že skrb za naše kulturne spomenike, kar daje našemu muzejstvu novo obliko dela in novo vsebino.
Razen nekaterih je večina slovenskih muzejskih ustanov nastala šele v zadnjih desetletjih, mnoge od njih pa komaj po drugi svetovni vojni. Med prej omenjenimi gorenjskimi muzejskimi zbirkami pa je zanesljivo najstarejša tista, ki je znana pod imenom "Sadnikarjev muzej v Kamniku".
Ko je bila ideja muzejstva pri nas še tako rekoč v povojih in so se zanjo zavzemala večinoma le krajevna ali pokrajinska zgodovinska in muzejska društva, je raslo muzejstvo ali bolje zbirateljstvo v glavnem iz prizadevanj posameznikov, ki so kot ljubitelji starin in umetnin takrat še iz "prve roke" nabirali zanimive predmete, jih hranili v svojih stanovanjih in so s tem včasih vsaj nehote preprečili, da bi bil predmet prodan kakemu tujemu muzeju, največ na cesarskem Dunaju, in tako za nas dokončno izgubljen. Razumljivo je, da zbiratelji ljubitelji pri svojem nenačrtnem in na splošno nenadziranem zbiranju niso vselej spoštovali spomeniškovarstvenih načel in da tudi vprašanja provenience in drugih znanstvenih podatkov, ki so naloga sodobnega muzejstva, niso vedno zadosti upoštevali. Vendar: iz takih razmer in ljubiteljskih zbirk so zrasle skoraj vse naše sedanje muzejske ustanove, od lokalnih do osrednjih. In prav Sadnikarjev muzej v Kamniku je dober primer početkov, nastajanja, rasti in razvoja take privatne zbirke, nastale iz prizadevanja in ljubiteljskih teženj enega človeka, ki je temu zanimanju posvetil vse svoje življenje. Le če se zavedamo nakazanega razvoja muzejske misli pri nas, lahko taka prizadevanja pošteno in pravilno presodimo. V tej luči pa dobe tudi romantična gledanja tistega časa, ko je Sadnikar pričel zbirati muzejske predmete in ki jih danes skoraj ne razumemo več, so pa spremljala in vodila njegova ljubiteljska nagnjenja, svoje pravo mesto in včasih tudi - opravičilo.
Ustanovitelj kamniškega muzeja, Josip Niko Sadnikar, se je rodil 5. decembra 1863 pri Sv. Petru v Ljubljani. Njegova mati, Ivana Wohlmut z Viča, sodi še v Prešernove čase in jo je vezalo celo osebno prijateljstvo z velikim pesnikom, oče pa je bil ljubljanski pasar Valentin Sadnikar. V njegovi delavnici je dobil razen Henrika, ki je po očetu prevzel pasarsko obrt, tudi najmlajši od petih živih otrok, Josip, ki so mu po dnevu rojstva dodali še ime Nikolaj, prve pojme o umetnoobrtni izdelavi in obdelavi kovin, o zlatenju, vlivanju, izdelovanju lestencev, cerkvenih kovinskih predmetov, pasov za narodne noše itd. Tu je imel tudi priložnost spoznati starejše izdelke pasarske obrti, od gotskih kelihov in baročnih monštranc do lestencev in svečnikov, ki so jih prinašali župniki celo iz Istre in iz Primorja v popravilo k očetu Valentinu v Ljubljano. Ljubezen do raznih kovinskih tehnik mladega Josipa Nikolaja tudi pozneje ni več zapustila in se je z njimi celo sam poskušal, pa čeprav je v historiziranju oblik včasih presegel meje muzejstva. Po ljudski šoli je obiskoval klasično gimnazijo, ki je bila takrat v Ljubljani še na Vodnikovem trgu; že tu ga je pričel 10 let starejši brat Henrik nagovarjati, naj gre študirat za živinozdravnika. Ubogal ga je in odšel leta 1882 iz šeste šole za štiri leta na Dunaj, od koder se je kot mlad veterinar vrnil domov in je nastopil leta 1887 prvo službo v Ljubljani. Po krajšem službovanju v Radovljici ter leta 1889 v Črnomlju, kjer ga srečamo v družbi s Parmo, Veselom in drugimi izobraženci v znani hiši pri Haringovih, in kjer je verjetno doživel tudi prva mladostna razočaranja, ko je v spominsko knjigo napisal: Ni sreče na svetu, pride še istega leta v avgustu za veterinarja v Kamnik in se leta 1904 poroči s Kamničanko Štefko Novakovo. Od leta 1900 stanuje v Koširjevi hiši na Šutni 21, katero leta 1916 kupi zase in jo prične opremljati s starinami ter jo tako spremeni v največjo privatno muzejsko zbirko v Sloveniji. Veterinarska služba ga je pripeljala skoraj v vsako hišo v bližnji in daljni okolici Kamnika pa tudi po ostali Gorenjski in vsej Sloveniji ga je vodila zbirateijska žilica. Čeprav ga ljubezen do obdelane kovine nikoli ni minila, ga je kot zbiratelja zanimalo prav vse, kar je pomembno za preteklost in v čemer se kaže ustvarjalna sposobnost našega človeka: od oljne slike, stilnega pohištva in nabožnega kipa pa do panjskih končnic, kmečkih sklednikov in žličnikov, izrezljanih popotnih palic, kamnitih izkopanin, stekla, porcelana, vezenih tkanin in starih tiskov. Ob tako splošnem zanimanju za vse vrste muzealij, ko Še ni dozorela potreba po specializaciji tudi na tem področju, se tudi ni mogel odtegniti miselnosti romantike, ki je početnik muzejstva in ki ga je vedno znova zavajal v historiziranje form in posnemanje starih tehnik, kadar se je sam lotil obdelave kovin ali pa je za dalj časa povabil k sebi podobarja Lojzeta Kozjeka iz Podbrezja, da mu je po njegovih zamislih in predlogah rezljal dele pohištva in hišno opremo.
Tako si je z muzejskimi predmeti napolnil dom, da ga je lastni muzej naposled utesnil na eno samo stanovanjsko sobo in je vse pomožne prostore v hiši in okrog nje porabil za delavnice, skladišča in podobno. S potovanji po Evropi si je širil obzorje in pridobival strovkovna poznanstva, na njegovem domu v Kamniku pa je bil vedno vsak obiskovalec ljubeznivo in gostoljubno sprejet. Tu so ga obiskovali Številni prijatelji in odlični gostje. Posebno tesno prijateljstvo ga je družilo s "Ferkom", slikarjem Ferdom Veselom, ki je s podobo štiriindvajsetletnega Sadnikarja ustvaril doslej enega najboljših slovenskih portretov. Maksima Gasparija je odtegnil trgovskemu poklicu, potem ko je v njem spoznal slikarski talent in mu omogočil študij na ljubljanski umetnoobrtni šoli in na Dunaju. Tu ga je Gaspari seznanil z Ivanom Meštrovicem, ki mu je poklonil svoj mladostni avtoportret iz leta 1902.
Kamniški muzealec svojega zgodovinskega, tehničnega in umetnostnega znanja žal ni nikjer zapisal. Odšlo je z njim v grob, kamor ga je po tako plodnem življenju poklicala usoda 4. novembra 1952. Razen toplih spominov pri njegovih številnih prijateljih in znancih pa je ostala za njim množica predmetov, zbranih v največjem zasebnem muzeju pri nas. Z njimi je napolnil enonadstropno hišo tako rekoč do zadnjega kotička in že njena vrtna zunanjščina opozarja s kovinskimi izdelki nase. V glavnem obsega muzejska zbirka dve sobi v pritličju in tri v nadstropju, razen tega pa so z muzealijami opremljeni tudi vhodna veža, stopnišče in zastekleni hodnik v I. nadstropju.
Obiskovalca, ki bi si rad muzejsko zbirko ogledal, pokojnikova vdova, ki je njegovo delo spremljala skoraj 50 let in se za nekatere stroke zbirateljstva tudi sama živo zanima, tudi danes ljubeznivo sprejme in mu razloži pomen in izvor posameznih predmetov. V vhodni veži bo lahko razen velike baročne plastike sv. Mihaela iz Mengša in zbirke starega orožja videl tudi viteško opremo, vrsto etnografskih predmetov vsakdanje rabe, železarske izdelke iz Krope, pa zbirko za alpsko ljudsko kulturo tako značilnih poslikanih panjskih končnic in tudi leseno skrinjico z letnico 1594. V prvi sobi v pritličju mu bo pokojnikova soproga razkazala svojo zbirko starega porcelana in raznobarvnih umetno brušenih kozarcev, seznanil se bo z zgodnjebaročnim pohištvom, izurjenejše oko pa bo morda v nekaterih kovinskih predmetih spoznalo celo roko in zamisel ustanovitelja zbirke. V sosednji sobi ga bo že na prvi pogled presenetila galerija slik Ferda Vesela, Maksima Gasparija in Gvidona Birolle, poleg nekaterih drugih mlajših in starejših mojstrov seveda. S klavirja zre vedno zamišljeni avtoportret mladega, drobnega Ivana Meštroviča, danes po vsem svetu znanega kiparja jugoslovanskega rodu. Empirska omarica, ki je bila menda svoj čas last francoskega maršala Marmonta, ko je bival v naših krajih, je danes polna starih tiskov: štiri knjige Ivana Vajkarda Valvasorja, ki opisujejo zgodovino Kranjske, Dalmatinov Pentatevh v domačem jeziku naših protestantskih piscev 16. stoletja in še vrsta drugih knjig, ki se razen starosti in lepega tiska odlikujejo tudi s skrbnimi vezavami. Ko zapuščamo ti dve sobi, ne pozabimo pogledati umetno rezljanih vrat in njihovih podbojev, ki jih je po Sadnikarjevih predlogih spretno izrezljal danes že tudi pokojni Lojze Kozjek. Tudi v njih je izraz romantike, ki je Sadnikarja spremljala vse življenje in ki jo v njegovi zbirki srečujemo na vsakem koraku: celo uporabnemu predmetu je namenil historično stilno formo.
Še ko stopa obiskovalec po stopnicah v prvo nadstropje, prijetno zvene za njim "kamniške citrice", pritrjene na sobnih vratih: viseče kroglice, ki udarjajo na vodoravno napete strune. Stopnišče jo vse obloženo s panjskimi končnicami, barvitimi slikami na steklo in s kovinskimi predmeti, izdelki umetnega kovaštva. Zgornje tri sobe so galerijsko povezane med seboj. V ogelni je zbirka renesančnega in zgodnjebaročnoga pohištva, posebno imeniten izraz pa ji daje velik lestenec z brušenimi stekli. Razen benečanskega zrcala in izdelkov baročne umetne obrti je tu lepa zbirka starejših žepnih ur, popotnih palic, katerih ročaji so izrezljani v človeških in živalskih oblikah, pa še cerkveno posodje od gotske dobe dalje. Posebno ceno za domačo kamniško zgodovino ima zbirka cinastih vrčev raznih obrtniških cehov, med njimi vrči pekovskega, krojaškega, usnjarskega, barvarskega in klobučarskega ceha od 17. do 18. stoletja. Posebne oblike je kamniški županski vrč z imeni kamniških županov in letnicami njihovih izvolitev od leta 1701 dalje. Vrč ima obliko žene, ki se končuje z repom in tako oblikuje inačico čudežne ribe Veronike, ki nastopa v kamniškem grbu. Kakor pravi Sadnikar v zapisku ga je pridobil za svojo zbirko leta 1914 na razprodaji starin v Kolnu in ga tako vrnil v Kamnik.
V manjši srednji sobici posebno priteguje pozornost pod steklom shranjena čelada negovskega tipa iz kasno halštatske dobe (3.- 4. stoletja pred našim štetjem), kovana iz enega bronastega kosa, ki so jo našli v Nevljah. V isti vitrini si lahko ogledamo tudi rimske sponke, zgoraj pa tehnično zanimivo kovinsko protezo za roko z mehanizmom za gibanje prstov (glej sliko). Pod steklom je shranjen z volno vezen gotski mašni plašč iz Hotemaž nad Kranjem iz 16. stoletja, v stekleni omarici je zbirka raznih drobnih predmetov, nad njo pa nas spominja francoske okupacije naših krajev ovalna občinska tabla iz Vodic z grbom in napisom: "De Maire de Gommune de Vodiz".
Sosednja soba je v glavnem opremljena z baročnim in bidermajerskim pohištvom. Velike slikane portrete iz 17. stol. je, žal, popolnoma neprimerno preslikal slikar Koželj. Iznad vrste majolik se luščijo iz teme postave apostolov v 17. stol. naslikane baročne Zadnje večerje in refektorija frančiščanskega samostana v Kamniku. Obiskovalec, ki se zanima za glasbo, si bo lahko zaigral na majhne ročne orgije iz 17. stol., umetnostni zgodovinar bo z zanimanjem ogledoval drobne študije Ivane Kobilce, arheolog in prazgodovinar pa se zanesljivo ne bo mogel upreti skušnjavi, da bi odmaknil zgornje predale z baročnimi devocionalijami. V spodnjem bo našel zbirko kamnitega in koščenega orožja in orodja, s katerim se časovni razpon muzejskih eksponantov pomakne nazaj v čase najstarejšega dokumentiranega človeškega bivanja na zemlji.
Vse zbrano gradivo, ki smo ga na kratko omenili, je sad nad 60-letnega zbiranja neutrudnega kamniškega ljubitelja starin in umetnin. Vsekakor lepa doba, kot je niti vsakomur ni dano dočakati, kaj šele, da bi se lahko tako s ponosom ozrl nazaj na svoje življenjsko delo. Ne samo dejstvo, da obsega muzejska zbirka nad dva tisoč posameznih kosov, njena pomembnost je tudi in zlasti še v tem, da je vse zbrano gradivo večinoma iz Kamnika in iz njegove širše okolice. S tem dobiva Sadnikarjev muzej kot delo enega človeka poseben značaj na Kamnik vezanega lokalnega muzeja. V tej luči ga je treba vrednotiti in presojati in mu določati tudi nadaljnjo usodo, če naj upravičeno nosi ime "Sadnikarjev muzej v Kamniku".
Josip Niko Sadnikar je kot priznanje za svoje življenjsko delo prejel diplomo častnega meščana Kamnika.
Vir: Kamniški zbornik, 1956
