Kamničani ne pomnijo, da bi se kdaj tu zbrala taka množica ljudi, kot je bilo to zadnjo oktobrsko nedeljo, ko so v Kamnik prihiteli številni nekdanji Maistrovi borci in občudovalci generala in osvoboditelja naše severne meje Rudolfa Maistra iz vse Slovenije. Časopisni poročevalci so ocenili, da se je tokrat v Kamniku zbralo blizu 10.000 ljudi.
Že v zgodnjih jutranjih urah so se na prostoru pred spodnjo železniško postajo začeli zbirati nekdanji koroški borci-prostovoljci, ki so se z avtobusi pripeljali iz Maribora, Celja, Murske Sobote, Kranja, Jesenic, Ljubljane in drugih krajev Slovenije. Kamniški mladinci so vsakemu izmed borcev pripeli slovensko trobojnico. Ob 10.30 so borci skupaj s številnimi narodnimi nošami, zastavonošami ter mengeško in domžalsko godbo v dolgem sprevodu krenili proti slavnostnemu prostoru na Trg talcev. Tu je bila zbrana že velika množica ljudi, na slavnostni tribuni pa številni gostje, med njimi podpredsednik zvezne skupščine dr. Marjan Brecelj, predsednik republiške skupščine Marjan Orožen, častni predsednik Zveze združenj borcev NOV Slovenije Franc Leskošek-Luka, zvezni in republiški poslanci, predsedniki oz. podpredsedniki občinskih skupščin Maribora, Celja, Kranja in sosednjih občin ter številni drugi predstavniki družbenopolitičnih organizacij. Na tribuni sta bila tudi Maistrova sinova Borut ta Hrvoj.
Točno ob 11. uri se je začela slovesnost. V imenu borcev-prostovoljcev za severno mejo leta 1918-1919, ki se jih je pred slavnostno tribuno obralo prek 600, je Stane Peček raportiral predsedniku častnega predsedstva Francu Leskošku-Luki. Predsednik občinske skupščine Vinko Gobec je pozdravil vse udeležence slovesnosti, še posebej pa zbrane borce-prostovoljce za severno mejo. Nato je ing. Pavle Žaucer, predsednik odbora koroških partizanov pri zvezi združenj borcev NOV Slovenije, v slavnostnem govora orisal lik kamniškega rojaka in pesnika Rudolfa Maistra in njegovo vlogo pri osvoboditvi našega ozemlja ob severni meji. Zgodovina je potrdila, da je bilo njegovo dejanje 1. novembra 1918 odločilno za osvoboditev Maribora izpod nemškega gospodstva. Žaucer je še posebej poudaril, da je za mirno sožitje med narodi in državami potrebno upoštevati vse pravice, ki jih imajo narodnostne manjšine. Zato bo morala naša soseda Avstrija še več storiti, da bodo Slovenci na Koroškem uživali enake pravice, kot jih uživajo prebivalci nemške narodnosti. Naša skrb bo vedno posvečena tudi našim bratom v zamejstvu, saj so le-ti del skupnega narodnega telesa, čeprav jih je nesrečni plebiscit leta 1920 odtrgal od matične domovine. Po govoru tov. Žaucer-ja se je predsednik častnega predsedstva odbora za postavitev spomenika Franc Leskošek-Luka napotil k spomeniku, ki je bil ovit v rdečo zastavo, in ga odkril. Častni vod JLA pa je v počastitev slovesnega trenutka izstrelil tri salve. Tovariš Leskošek je izročil spomenik v čuvanje predsedniku občinske skupščine Vinku Gobcu. Nato je lik generala Maistra izredno občuteno opisal eden izmed borcev-prostovoljcev za severno mejo Jože Hribar Iz Ljubljane. Predstavil je zbranim Maistra kot velikega borca, vojaka, in Maistra kot pesnika in človeka.
V kulturnem programu, ki je na to sledil, je pevski zbor Lira zapel dve Maistrovi, danes že ponarodeli pesmi Završki fantje in Rožmarin, dijaki kamniške gimnazije pa so recitirali tri pesmi Rudolfa Maistra, med katerimi je zlasti izstopala zborna recitacija Kraški piloti. Za zaključek pa so združeni pevski zbori s preko 120 pevci kamniških osnovnih šol. pod vodstvom pevovodje Viktorja Mihelčiča zapeli Maistrovo pesem Kazen in Viktorja Mihelčiča Svobodna je naša domovina. S tem je bil slavnostni del veličastne proslave zaključen, številni Maistrovi borci so se še dolgo zbirali ob spomeniku, nanj so položili vence in obujali spomine na tiste dni pred več kot pol stoletja, ko jih je bojeviti general hrabril in spodbujal na boj za osvoboditev severnega dela naše desete.
Čudovito jesensko vreme in res odlična organizacija sta pripomogla, da je veliko slavje Maistrovih borcev iz vse Slovenije v celoti uspelo. Kamniku bo ostal v spomin na to slavje lep spomenik, delo akademskega kiparja Antona Sigulina, nova pomembna kulturno zgodovinska znamenitost v središču Kamnika. Ta spomenik moramo čuvati in ga obraniti poznim rodovom v spomin na našega velikega rojaka.
(Vir: Kamniški občan, 20. november 1970)
Ob 25-letnici kamniške gimnazije je 27. oktobra 1970 kamniška občinska skupščina sprejela sklep o poimenovanju gimnazije v Gimnazijo Rudolfa Maistra. Ob slovesni proglasitvi 24. aprila 1971 so pred gimnazijo, ki je takrat imela svoje prostore v zdajšnji zgradbi OŠ Frana Albrehta, odkrili doprsni kip Rudolfa Maistra, delo akademskega kiparja Antona Sigulina, slavnostni govornik pa je bil dr. Maks Pohar, predsednik Republiškega odbora borcev-prostovoljcev za severno mejo 1918/19.
Po preselitvi v novo stavbo in po razšitritvi učne dejavnosti se je šola od leta 1996 imenovala Šolski center Rudolfa Maistra, od 2012 je to Gimnazija in srednja šola Rudolfa Maistra Kamnik.
